Duh Svetega pisma poživlja

Premišljujmo Božjo besedo torka,  3. velikonočnega tedna, 16. aprila 2024

Pokrižamo se V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Zmolimo molitev sv. Frančiška Asiškega za razsvetljenje.

O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca.

Daj mi pravo vero, trdno upanje in popolno ljubezen,

razumnost in spoznanje, o Gospod,

da se bom držal tvoje svete in

resnične zapovedi. Amen.

___

Svetega Duha prosimo, da moli v nas.

Iz evangelija po Janezu

Tisti čas so ljudje rekli Jezusu: »Katero znamenje boš dal, da bomo uvideli in ti verovali? Kaj boš naredil? Naši očetje so jedli v puščavi mano, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam dal kruha iz nebes Mojzes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«

Rekli so mu: »Gospod, daj nam vselej tega kruha!« Jezus jim je rekel: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen, in kdor vame veruje, ne bo nikoli žejen.«

Kaj boš naredil? Ne: kdo si? Kdor ima izkušnjo tega, da je njegovo delo bolj pomembno kot on sam, se zlahka vživi v Jezusa. A Jezusa to ne zmede. Ve, da je njegovo poslanstvo biti kruh, ki daje življenje.

Ustavimo se v tej molitvi in premišljujmo kdaj smo nazadnje iz srca prosili Jezusa: “Daj nam vselej tega kruha!” Kdaj smo šli k njemu in nas je nasitil? Ali verujemo vanj in zato nismo nikoli žejni?” Kadar je Jezus naša hrana, imamo vse. Se mu znamo prepustiti in ga zaupno sprejeti?

___

V nekaj trenutkih se ozremo na čas molitve. Bodimo pozorni na to, kaj smo čutili in kakšne misli so se nam porajale. Kaj je prebudilo našo pozornost? 

Zahvalimo se Gospodu Jezusu za milost te molitve.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

___

Glasba: s. Klara Jarc, Kratka modrina
Fotografija: https://www.pexels.com/photo/person-holding-bread-with-white-background-3943189/

V času Jezusovega javnega delovanja je judovski oblastnik, ki mu je bilo ime Nikodem, ponoči prišel k Jezusu. Vedel je, da lahko Jezus to, kar počne, dela le, ker je Bog z njim. Prišel  je torej, da bi mu prisluhnil kot učitelju.

Iz evangelija po Janezu

Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Resnično, resnično, povem ti: Treba vam je, da se rodite znova. Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre; tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.« Nikodem mu je odgovoril: »Kako se more to zgoditi?«

Jezus mu je rekel: »Ti si Izraelov učitelj, pa tega ne veš? Resnično, resnično, povem ti: Kar vemo, govorimo, in kar smo videli, spričujemo, a našega pričevanja ne sprejemate. Če sem vam govoril o pozemeljskih stvareh in ne verujete, kako boste verovali, če vam bom govoril o nebeških? Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes. Sin človekov. Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak kdor vanj veruje, imel večno življenje.«

Srečati se z Učiteljem v času, ko sem lahko sam pred njim. Ko me mnenja drugih ne bodo vlekla zdaj na eno zdaj na drugo stran. Ko se bom lahko prepričal, kdo osebno je zame Jezus.

Toda ali imam pogum preprosto priti k Njemu? Se srečati z Njim na štiri oči? Dovoliti, da me morda Njegova beseda preseneti, izzove?

Nedvomno je Nikodema nek notranji vzgib močno vlekel k Jezusu. Tvegal je in se odpravil k Njemu. Potem pa ga ta preseneti z mislijo, da se je potrebno znova roditi. Predstavljate si razumnega moža zrelih let, ki mu nekdo reče, da se je potrebno znova roditi? Ali pa sebe? 

Ne preseneti nas, da se tudi Nikodem, kakor Marija, sprašuje: kako se bo to zgodilo? 

Nekje v globini srca se vsak človek zaveda svoje majhnosti in omejenosti. Tega, da obstajajo naloge, ki ga presegajo. Takrat vedno stojimo na razpotju. Bomo rekli, to ni mogoče. Jaz tega ne zmorem. Ali pa bomo verovali in bili priče Božjega delovanja v nas in v svetu.  Vsako rojstvo novega človeka se lahko zgodi le v moči Svetega Duha, ki nam ga podarja Vstali Gospod. Prosimo torej za dar vere, za Svetega Duha, da bi bila naša srca odprta za to novo – Božje življenje v nas. Nenazadnje je prav vera tisti dar in most, po katerem bomo nekoč prišli v nebesa. 

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc

Foto: s. Ema Alič

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 20. poglavja iz evangelija po Janezu.

Tisti čas je Marija Magdalena stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.

Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda in on mi je to rekel.«

Draga Marija, kako velika je tvoja žalost! Tvojih oči niso zastrle le solze. Pogled ti zamegljuje obup, ker si izgubila Njega, ki ti je dal nov pogled na svoje življenje. Dal mu je smisel in smer, ki je polna upanja vodila naprej. Zdaj si izgubila Njega in izgubila si smer za nov korak.

Hvala, draga Marija Magdalena, ker nas spominjaš, da je vsaka naša žalost v svoji globini strah, da bi izgubili Kristusa, da bi živeli brez Njega. 

Kristus, pošlji nam Svetega Duha, da bi te ugledali, da bi doumeli, da te ni mogoče izgubili. Od tebe nas nič več ne more ločiti. Ne življenje, ne smrt, ne sedanjost, ne prihodnost, niti greh ne, saj si ga premagal. Ni potrebno, da se te bolestno oklepamo, saj prebivamo v Tvojem prebodenem srcu. 

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Odsev na vodni gladini, s. Klara Jarc

Foto: Unsplash

Iz svetega evangelija po Janezu 

Tisti čas, ko je bil Jezus pri mizi s svojimi učenci, se je zgrozil v duši in je zatrdil: »Resnično, resnično, povem vam; eden izmed vas me bo izdal.« Učenci so se spogledali, ker niso vedeli, o kom govori. Slonel pa je pri mizi na Jezusovih prsih njegov učenec, ki ga je Jezus ljubil. Njemu torej pomigne Simon Peter in mu reče: »Vprašaj, kdo je tisti, o katerem govori.« Ta se skloni na Jezusove prsi in mu reče: »Gospod, kdo je?« Jezus odgovori: »Tisti je, kateremu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.« Pomoči torej grižljaj in ga da Judu, sinu Simona Iškarijota. Po grižljaju – tedaj je šel satan vanj. Jezus mu pravi: »Kar misliš storiti, stori brž.«

Nobeden od teh, ki so bili pri mizi, pa ni spoznal, zakaj mu je to rekel. Ker je namreč Juda imel denarnico, so nekateri menili, da mu Jezus naroča: »Nakupi, česar nam je treba za praznik,« ali naj da kaj ubogim. Oni je torej grižljaj vzel in takoj odšel. Bila pa je noč.

Ko je odšel, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin človekov proslavljen in Bog je proslavljen v njem. Če je Bog proslavljen v njem, ga bo tudi Bog v sebi proslavil: in proslavil ga bo kmalu. Otročiči, še malo časa bom med vami. Iskali me boste in, kakor sem rekel Judom, tudi zdaj vam pravim: Kamor jaz grem, vi ne morete priti.«

Simon Peter mu reče: »Gospod, kam greš?« Jezus mu odgovori: »Kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje.« Peter mu reče: »Zakaj bi ne mogel zdaj iti za teboj? Življenje dam zate.« Jezus odgovori: »Življenje daš zame? Resnično, resnično povem ti: Ne bo petelin zapel, dokler me trikrat ne zatajiš.«

Izdan in zatajen. Smo lahko z Jezusom v trenutkih, ko spozna, da ga bo nekdo od njegovih izdal? Lahko smo zagnani kot Peter, in bi dali vse za Jezusa, a je pot do trenutka, ko ga zatajimo, prav kratka. Morda se tokrat ustavimo samo ob misli na kakšne načine v svojem življenju zatajimo svojega Boga. Kje smo ga morda zatajili danes, kje včeraj? V katerih odnosih smo se vedli, kot da Boga ni? 

V nekaj trenutkih se ozremo na čas molitve. Bodimo pozorni na to, kaj smo čutili in kakšne misli so se nam porajale. Kaj je prebudilo našo pozornost? Izdajstvo in zatajitev Jezusa? Morda bolečino, da smo bili mi sami kdaj izdani in zatajeni? 

Zahvalimo se Gospodu Jezusu za milost druženja z njim in njegovimi učenci. Povejmo mu, kaj nosimo v svojem srcu.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, Impro G

Fotografija: Detajl mozaika v cerkvi sv. Krone v Vicenzi

s. Polonca (2024).

Na današnji praznik sv. Jožefa, bomo prisluhnili poročilu iz Matejevega evangelija, ki nam pomaga globje vstopiti v konkretnost odnosa med Bogom in Jožefom. Narediti korak v veri, ko ničesar ne razumeš, je dejanje zaupanja, ljubezni in predanosti. In takšno pot vere je na zelo konkreten način hodil Jezusov skrbnik sv. Jožef skozi vse svoje življenje. 

Prisluhnimo Božji besedi:

Jakob je imel sina Jožefa, moža Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki je Kristus. Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil njen mož, Jožef, pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi svoje žene Marije; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, ker bo on odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel.

V času, ko toliko stavimo na svoje moči, znanje, dosežke, je težko vstopiti v delovanje Božje logike. Zavestno prisluškovati Besedi, ki lahko naše življenje obrne na glavo, je gotovo velik izziv. Kakor je izziv tudi imeti pogum, da se kaj ne bi rodilo iz naših moči, temveč iz Svetega Duha, ki veje koder hoče in kadar hoče. K temu pa ni bil poklican le sv. Jožev, temveč vsak izmed nas.

 Potrebno je izpuščanje in potrebna je vera. Izpuščanje naših pričakovanj,  predstav, kdaj in na kakšen način naj bi se nekaj zgodilo. In vera, da more Gospod v naših omejenih danostih, naši majhnosti, narediti nekaj novega, nekaj lepega in morda našim očem še nepredstavljivega.

Ne bojmo se prositi za dar vere in za pogum v ljubezni, da bi kakor sv. Jožef sledili temu, k čemur nas kliče Gospod.  

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Kratka jasnina, s. Klara Jarc

Foto: s. Ema Alič, podoba sv. Jožefa iz cerkve v Štanjelu

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 5. poglavja iz evangelija po Janezu.

Bil je judovski praznik in Jezus se je napotil v Jeruzalem. V Jeruzalemu pa je pri Ovčjih vratih kopališče, ki se po hebrejsko imenuje Betsata in ima pet stebrenikov. V teh je ležala velika množica bolnikov: slepih, hromih, sušičnih.

Bil je pa tam neki človek, ki je bil 38 let bolan. Jezus ga je videl ležečega in, ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: »Ali hočeš ozdraveti?« Bolnik mu je odgovoril: »Gospod, nimam nikogar, ki bi me dejal v vodo, kadar voda zaplivka; medtem ko se jaz tja pomikam, pa vstopi pred menoj kdo drug.« Jezus mu reče: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!« In takoj je mož ozdravel, vzel posteljo in hodil.

Tisti dan pa je bila sobota. Judje so zato govorili ozdravljencu: »Sobota je, ne smeš postelje nositi.« On jim je odgovoril: »Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: »›Vzemi svojo posteljo in hodi.‹« Vprašali so ga: »Kdo je tisti, ki ti je rekel: ›Vzemi in hodi‹?« Toda ozdravljenec ni vedel, kdo je. Jezus se je bil namreč umaknil, ker je bila množica ondi. Pozneje ga je našel Jezus v templju in mu rekel: »Glej, ozdravel si, ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.« Mož je odšel in Judom povedal, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil. Zaradi tega, ker je Jezus delal taka dela v soboto, so ga Judje preganjali.

V prebranem odlomku se srečamo z dvema potema ozdravljenja. V kopeli Betsata delujejo poganske sile, v katere, kakor pravijo razglasli, ne gre dvomiti. Na drugi strani pa je Jezusovo delovanje, ki deluje z avtoriteto Božjega Sina. Poglejmo razliko med njima.

V kopeli Betsata so ljudje ozdravljeni le telesnih bolezni. Jezus pa vedno ozdravlja holistično, to je celega človeka, njegovo telo, dušo in duha. Ozdravljenega je povedel v svobodo, ki je pravoverni Judje niso razumeli. V soboto je nosil posteljo. Judje niso mogli razumeti, da je v tem primeru to dejanje  v resnici slavljenje Boga, ki je pravkar pokazal svojo moč. 

Jezus k vsemu doda še vprašanje moževih grehov. Posvari ga, da se jih, kolikor je to mogoče, izogne, saj bi ga to moglo zapeljati v mnogo hujšo nesrečo, kot je telesna nepomičnost.

Ob vsakem dotiku telesa, želi Božja moč seči do našega duha. Vsa Božja delovanja na telesu so zato, da bi nas naredil svobodne, zlasti svobodne od greha. Jezus vedno zdravi telo, dušo in duha.

Zato se v tej molitvi skušajmo Gospodu izročiti celostno. Predajmo mu v skrb svoje telo, dušo in duha.  Pomislim, s čim prihajam pred Njega: je to bolezen, telesna šibkost, utrujenost? Morda čustvena nestabilnost ali otopelost? Ranjenost? Greh? Izročim mu to našo konkretno bolečino oz. šibkost. Ob tem mu z vero dovolim, da poseže v vse pore našega življenja, predvsem da ozdravi duha. To je tisti del naše biti, ki naj bi bil odprt Zanj, ki ga sprejema kot svojega sopotnika skozi življenje, ki sprejema njegovo delovanje, njegovo odpuščanje, celostno odrešenje. Obujajmo vero, da prav v tem delu moje eksistence Gospod dela največje in najdragocenejše stvari.

Dobri Bog, hvala ti za vse, kar delaš v življenjih ljudi. Prosim te tudi za tiste, ki ti svojega življenja ne morejo, ne zanjo ali nočejo izročiti. Pošiljaj jim darove Svetega Duha, da se ti predajo. Vsem, ki te poznamo in vate zaupamo, pomagaj, da ti bomo vedno in predano izročali vse svoje potrebe, da boš skoznje vstopal v naša življenja, ki naj bodo v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.

Pripravila: s. Ema Alič
Glasba: Molim te v življenju, s. Klara Jarc

Foto: s. Ema Alič

Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)

Premišljujmo Božjo besedo torka, 3. postnega tedna, 5. marca 2024.

Daniel in njegovi tovariši so prava podoba vernih Judov. Pisec želi opozoriti bralce, naj se varujejo poganskih navad. Kralj Antioh je želel namreč Jude odvrniti od njihove vere. A zvestoba Bogu prinaša modrost.

Iz knjige preroka Danijela

Tiste dni je Azarija stoje sredi ognja molil takole: Ne zavračaj nas za vedno zaradi svojega imena in ne razdiraj svoje zaveze. Ne odteguj nam svojega usmiljenja, zaradi Abrahama, svojega ljubljenca, zaradi Izaka, svojega služabnika, in Izraela, svojega svetega, ki si jim obljubil, da boš namnožil njihov zarod kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob morski obali.

Kajti, o Gospod, postali smo manjši od vseh narodov, ponižani smo zdaj po vsej zemlji zaradi naših grehov. V tem času ni kneza ne preroka ne voditelja ne žgalne ne klavne ne jedilne daritve ne kadila ne kraja, kjer bi tebi darovali prvine in našli milost. Toda s skesanim srcem in ponižnim duhom naj bomo sprejeti, kakor žgalne daritve ovnov in juncev in neštevilnih tolstih jagnjet.

Tako naj velja danes pred teboj naša daritev, in naj ti bo všeč, da tebi sledimo; kajti ne bodo osramočeni, kateri zaupajo vate. Zdaj hodimo za teboj z vsem srcem, bojimo se te in iščemo tvojega obličja: ne daj, da ostanemo osramočeni! Ampak ravnaj z nami po svoji dobrotljivosti in po obilnosti svojega usmiljenja! Reši nas s svojo čudežno močjo in daj čast svojemu imenu, o Gospod!

Kakšna je danes naša prošnja Bogu? Ne stojimo sredi ognja, ali pa morda? Sredi ognja so danes mnogi v vojnah, ki divjajo po svetu. Lahko se počutimo kot da smo sredi ognja, ko se nam rušijo odnosi, ko smo v stiskah zaradi različnih stvari, ki nas lahko pripeljejo tudi do tega, da nehamo zaupati v Boga.

O čem nam danes govori Gospod. Kje se nas dotakne Njegova beseda?

V nekaj trenutkih se ozremo na čas molitve. Bodimo pozorni na to kaj smo čutili in kakšne misli so se nam porajale.

Hvala ti, Gospod, za tvojo dobrotljivost in obilnost Tvojega usmiljenja. Pomagaj nam hoditi za teboj z vsem srcem. 

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, Impro G

Fotografija: s. Polonca

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 6. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Pri molitvi ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svojih mnogih besed. Ne postanite jim podobni, vaš Oče namreč ve, kaj potrebujete, preden ga prosite. Takole torej molíte: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime; pridi tvoje kraljestvo; zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo; temveč reši nas hudega.

Če namreč odpustite ljudem njih pogreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče vam ne bo odpustil vaših grehov.«

 Jezus nas ne želi naučiti novega obrazca, kakor se lahko zazdi na prvi pogled. Želi dati vzor za vsako našo molitev, za vsako besedo, ki bo v molitvi namenjena Bogu. Poglejmo, kako nas uči.

Oče. Jezus nas vabi, da se k Bogu obračamo kot k Očetu. To je temeljna identiteta Boga. Seveda je tudi stvarnik, sodnik, je vsemogočni, a za nas je predvsem Oče. Ko se obračam nanj v molitvi, naj prihajam pred Očeta. 

Oče naš. Ta oče pa ni le moj oče. Je oče vseh nas. In to nas dela brate in sestre. Molitev nas nikoli ne sme in ne more voditi le k Bogu, ampak je v naravi krščanske molitve, da nas povezuje med seboj, da nas zbližuje. Zato se vedno pri vsaki molitvi moram zavedati te resnice. Oče ni le moj, je naš.

Posvečeno bodi tvoje ime. Bog je svet, je vir svetosti. To svetost naj opeva naša molitev. Ne gre za to, da bi ga mi delali svetega s posvečenjem. Mi Njegovo svetost razgrinjamo, opevamo. Molimo zato, da bi se veličine Boga zavedali, da nanjo ne bi pozabili, da bi se dotikala naših src. In potem se bo sama od sebe rodila prošnja “pridi k nam tvoje kraljestvo”. Kraljestvo tvoje svetosti, miru, kraljestvo, kjer si želimo biti blizu. Kraljestvo, ki je bilo mišljeno od začetka sveta. Ob zrenju Očetove svetosti bo v meni rasla vera v Njegovo dobroto in odličnost Njegove volje in prosil bom: “Zgodi se tvoja volja.” In ne bo mi potrebno prostit več kot zgolj za vsakdanji kruh, kajti vse ostalo bom zaupal Njemu, ki je Oče, katerega volja je vsemogočna in me vodi v kraljestvo miru, ljubezni in dobrote. In me vodi v kraljestvo medsebojnega odpuščanja.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Kratka jasnina, s. Klara Jarc

Foto: Iris Virant

Premišljujmo Božjo besedo torka, 6. tedna med letom, 13. februarja 2024.

Evangeljske besede iz Markovega evangelija, ob katerih bomo premišljevali, se začnejo s pozabljivostjo. Smo tudi sami kdaj pozabljivi? Kadar pozabimo kaj pomembnega, nas to vznemiri. Lahko nas jezi, žalosti, predvsem pa najverjetneje skrbi, če smo pozabili kaj pomembnega. Jezusovi učenci so se zaradi tega prepirali.

Prisluhnimo odlomku.

Tisti čas so učenci bili pozabili vzeti kruha in so imeli samo en hleb s seboj v čolnu. Jezus jim je naročal: »Pazite, varujte se kvasa farizejev in Herodovega kvasa.« Oni pa so se med seboj prepirali, da nimajo kruha. Jezus je to vedel in jim je rekel: »Zakaj se prepirate, da nimate kruha? Kaj še zmeraj ne spoznate in ne razumete? Ali imate srce zaslepljeno? Oči imate, pa ne vidite? Ušesa imate, pa ne slišite? Ali se ne spominjate, ko sem pet hlebov razlomil med pet tisoč, koliko polnih košar koščkov ste nabrali?« Rečejo mu: »Dvanajst.« »In ko sem sedem hlebov med štiri tisoč, koliko polnih košar ste nabrali koščkov?« Odgovorijo mu: »Sedem.« In rekel jim je: »Kako da še ne umevate?«

Vživimo se v odlomek. Kadar se lahko v opisano dogajanje tako zelo vživimo, da se počutimo kot da smo tam, bomo bolje doumeli Jezusove odnose in njega samega. Ob prepiru učencev, jim samo zastavlja vprašanja. zastavlja jih tudi nam. Prisluhnimo jim. Prisluhnimo pogovoru Jezusa in učencev. Tudi sami lahko kaj vprašamo v nekaj naslednjih trenutkih tihe molitve.

Kje se nas je tokrat dotaknila Božja beseda? Katero Jezusovo vprašanje še posebej odmeva v našem srcu?

Gospod Jezus Kristus, 

ti si živi kruh,

daj, da ne bi bilo naše srce zaslepljeno,

da ne bi naše oči videle,

da bi naša ušesa slišala.

Pomagaj nam, da ne bi imeli farizejskega duha,

pred katerim si svaril svoje učence.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, Plavanje

Fotografija: Piran, s. Polonca Majcenovič

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 5. poglavja iz evangelija po Marku.

Ko se je Jezus v čolnu prepeljal spet na drugo stran, se je zbrala okoli njega velika množica in je ostal kraj morja. Tedaj pride eden izmed načelnikov shodnice, po imenu Jair; ko ga ugleda, mu pade k nogam in ga zelo prosi: »Moja hčerka umira; pridi in položi roko nanjo, da ozdravi in bo živela.« In Jezus je odšel z njim. Spremljalo ga je pa mnogo ljudi in so ga stiskali.Neka žena, ki je že dvanajst let imela krvotok in je veliko pretrpela od mnogih zdravnikov ter potrošila vse svoje imetje, pa ji ni nič pomagalo, ampak se ji je še poslabšalo, je slišala o Jezusu, se mu v gneči od zadaj približala in se dotaknila njegove obleke. Mislila je namreč: »Ako se dotaknem tudi le njegove obleke, bom ozdravela.« In pri priči ji je usahnil vir krvi in je začutila, da je bolezen ozdravljena. Jezus je sam pri sebi spoznal, da je šla moč iz njega, se obrnil k množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Učenci so mu rekli: »Vidiš množico, ki te stiska od vseh strani, pa praviš: Kdo se me je dotaknil?« In oziral se je okoli sebe, da bi ugledal njo, ki je to storila. Žena, ki se je zavedala, kaj se je zgodilo, pa je preplašena in drhteč pristopila in se vrgla predenj ter mu povedala vso resnico. On ji je rekel: »Hči, ozdravila te je tvoja vera. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje bolezni.«Še je govoril, ko pridejo od načelnika shodnice in pravijo: »Tvoja hči je umrla; kaj še nadleguješ Učenika?« Ko Jezus sliši to sporočilo, reče načelniku: »Ne boj se, samo veruj!« In ni pustil nikogar, da bi šel z njim, razen Petra, Jakoba in Jakobovega brata Janeza. Pridejo do načelnikove hiše in opazi hrup in jok in žalno vpitje. Vstopi in jim pravi: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovati so se mu.On pa vse odslovi, vzame s seboj očeta in mater deklice in te, ki so bili z njim, in gre tja, kjer je deklica ležala. Prime deklico za roko in ji ukaže: »Talita kum« – kar pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« In deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Obšla jih je silna groza. Ostro jim je zabičal, naj tega nihče ne zve; in velel je, naj ji dajo jesti.

V prebranem evangeliju srečamo veliko množico, ob njej pa dva posameznika: načelnik shodnice in žena, ki je trpela zaradi krvotoka. Tudi sami smo del množice. Jezus vsakega posameznika, tudi mene, vabi, da stopim iz nje. Kdorkoli že sem: pomemben kot načelnik shodnice ali pa neka žena brez posebne funkcije in imena. Ni bistveno, kdo sem, ampak da stopim iz množice in se z vero približam Jezusu kot Odrešeniku.

Izberem si način, kako se bom približal Jezusu. Pri načelniku in ženi najdemo dva zelo različna načina, kar nam kaže na Jezusovo širino. Kako mu bom jaz v naslednjih dneh dal mesto v svojem življenju? Ni bistven način, bistveno je, da izstopim iz množice, izstopim iz rutine, izstopim in toka življenja, ki kar nese, da bi bil v dnevu povezan z Jezusom. Na kakšen način nama bom dovolil, da bova hodila skupaj? Kako mu bom prinašal svoje izzive, prošnje in vprašanja? Kaj predlaga Jezus?

Vera. Žena se prerine v množici in se dotakne Jezusa, čeprav je s tem prekršila postavo, saj je bila zaradi krvotoka nečista. Oče je verjel Jezusu, čeprav so se drugi posmehovali. Pa moja vera? Se lahko zaradi nje prerinem naprej skozi življenje? Ali z njo delam korake v smeri Jezusovega povabila? 

Gospod, hvala ti za korake in odločitve, ko me je vodila vera. Obenem te prosim, da mojo vero še pomnožiš, da bom vedno, ko bom zaslišal, kako praviš: “Rečem ti, vstani!”, vstal in stopil na pot. 

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-Fd, s. Klara Jarc

Foto: Unsplash https://unsplash.com/photos/two-human-hands-painting-k39RGHmLoV8?utm_content=creditShareLink&utm_medium=referral&utm_source=unsplash

Premišljujmo Božjo besedo torka, 3. tedna med letom, 23. januarja 2024.

Odlomek je iz Markovega evangelija, v katerem so poskušali Jezusova mati in bratje poklicati Jezusa. Že pred tem so želeli Jezusa njegovi na silo odvesti, ker so drugi govorili, da ni priseben. Torej so poskusili kar dvakrat.

Tedaj pridejo k Jezusu njegova mati in njegovi bratje in ga zunaj stoječ dajo poklicati. Okoli njega pa je sedela množica, ko so mu rekli: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje so zunaj in te iščejo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozre se po tistih, ki so sedeli okoli njega, in pravi: »Glejte, moja mati in moji bratje! Kdor namreč spolni Božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati.«

Odlomek slikovito opisuje dogajanje, tako da se lahko v času te molitve kar zlahka vživimo v vpletene osebe. Kaj je čutila Marija, kaj so čutili njegovi bratje? Kakšen je bil njihov namen? In kakšen je bil Jezusovo namen, ko je postavil vprašanje: “Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?” Saj je vendar vedel. A njegovi poslušalci niso vedeli kaj pomeni biti mama, oče, brat, sestra v Jezusu Kristusu.

Vzemimo si čas in se prepustimo temu pogovoru v odlomku, ki naj preide v naš osebni pogovor z Bogom. Kaj nam želi povedati? Kaj nam pomeni spolnjevanje Božje volje?

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: s. Klara Jarc, Glej, prihajam

Fotografija: Zasnežena noč, s. Polonca

Jezusov pogled

Najbrž ste že kdaj bili priča kakšni burni razpravi, kaj se sme in kaj ne, kaj se spodobi in kaj ne, kaj obdržati in kaj spremeniti. Včasih nam ustaljene navade tako zožijo pogled, da želimo za vsako ceno vztrajati pri tem, kar že poznamo,  kar se je zmeraj delalo. A pravila ostanejo dar, samo dokler so v službi življenja. Ko začnejo ugašati ljubezen, potem je zagotovo čas, da se pravila prevetrijo. Prisluhnimo torej današnji Božji besedi iz Markovega evangelija, ki želi naš pogled na pravila ponovno razširiti in poglobiti.

Zgodilo se je, ko je Jezus v soboto šel skozi setve, da so njegovi učenci spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto! To ni dovoljeno.« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je prišel v stisko in je bil lačen sam in kateri so bili z njim; kako je ob času velikega duhovnika Abjatarja stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, katerih ni bilo dovoljeno jesti drugim kakor duhovnikom, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Rekel jim je: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospod tudi sobote.« (Mr 2,23-28)

Jezus nas v današnji Božji besedi na povsem preprostem primeru vabi, da bi znali ljubezen do sočloveka postavljati nad pravila. Da bi znali razločevat, kaj je resnično v službi sočloveka in kaj ne. Opozarja tudi na pogled s katerim presojamo situacije. Smukanje klasja na soboti dan bi lahko gledali le v luči pravil – kaj se sme in kaj ne. Lahko pa se naš pogled razširi in v smukanju klasja prepoznamo konkretno stisko človeka, v kateri so se znašli učenci. Hvaležna sem mladim, ki nas tolikokrat prebujajo iz spanja naših ustaljenosti. Sprašujejo, raziskujejo in nas vabijo k pogledu, ki se ne omeji zgolj na pravila zaradi pravil. Prosimo za ta dar, da znali ohranjat pravila, ki so lahko dragocena dediščina  naših predhodnikov in hkrati, da bi z Jezusovim pogledom znali videti tudi preko njih, kadar in kjer bo to zares potrebno.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Evangelij prebrala: s. Ema Alič

Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Foto: s. Ema Alič

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 1. poglavja iz evangelija po Marku.

V mestu Kafarnaum je v soboto Jezus stopil v shodnico ter učil. Strmeli so nad njegovim naukom, ker jih je učil, kakor kdor ima oblast in ne kakor pismouki. Bil pa je v shodnici človek z nečistim duhom, ki je zakričal: »Kaj imaš ti z nami, Jezus Nazarečan? Si prišel, da nas pogubiš? Vem, kdo si – Božji svetnik.« Jezus mu je zapovedal: »Umolkni in pojdi iz njega!« Nečisti duh ga je stresel in zavpil z močnim glasom ter šel iz njega. Vsi so ostrmeli, tako da so se med seboj povpraševali: »Kaj je to? Nov nauk z oblastjo. Celo nečistim duhovom ukazuje in so mu pokorni!« In hitro se je razširil glas o njem po vsej okolici v Galileji.

Ljudje so strmeli na Jezusovim naukom, nad oblastjo, ki so jo v njem zaznali. Ni šlo za učenje, razpravljanje. Ljudje so čutili posebno avtoriteto. Gotovo ni naključje, da je bil tam tudi človek z nečistim duhom. Preko njega je Jezus dokazal, da ima njegov nauk oblast, da je njegova beseda beseda z oblastjo.Pomislim na svoje življenje ali koga v bližini. Ali se spomnim primera, ko se je pokazala Božja moč nad zlom, ko se je pokazalo, da Gospod zares ima oblast?Morda je to greh, s katerim se sem nemočno boril, Gospod pa ga je v nekem trenutku premagal?Morda je stanje, v katerem sem se znašel: depresija, zamera in nemoč odpustiti, jeza, zavist … Pa me je Bog iz tega potegnil. Morda pa je težava ostala, a sem v njej čutil, da  nisem sam in me je Gospod krepil.
Sveti Duh, prosim, pridi in me spomni na takšne trenutke. Zanje se želim zahvaliti in ne le enkrat. Svojo zahvalo želim v naslednjih trenutkih ponavljati, da bi se zavest o Tvojim moči usedla globoko v srce.

Morda pa v tem trenutku hrepenim po tem, da bi Bog pokazal svojo oblast in moč nad zlom. Morda sem jetnik greha, skrbi, zavisti, nemoči odpustiti, zasvojenosti … Kar lahko storim je, da obudim vero v Jezusovo oblast in moč. Obudim vero in vztrajam v prošnji.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro -aC, s. Klara Jarc

Premišljujmo prve vrstice psalma 98 iz Knjige psalmov. Avtor ga je napisal, da bi počastil kralja Davida. 

Pojte Gospodu novo pesem,

ker je storil čudovita dela!

Zmago mu je pridobila njegova desnica,

njegova sveta rama.

Gospod je naznanil svojo zmago,

vpričo narodov je razodel svojo pravičnost.

Spomnil se je svoje dobrote in zvestobe

v blagor Izraelove hiše.

Vsa zemlja je videla

zmago našega Boga.

Radujte se v Gospodu, vse dežele,

veselite se s petjem in godbo!

Naš pogled je v začetku novega koledarskega leta še usmerjen v jasli, kjer počiva dete, Odrešenik. Vzemimo si nekaj trenutkov tišine, ustavimo se v svojem srcu. Kaj čutimo, ko se naš pogled sreča z Odrešenikovim? Tako majhen je, in že zmaguje.

Se radujemo? Vzklikamo? Se veselimo? Ali doživljamo kaj drugega? 

Kakšna je naša “nova pesem”?

Hvala ti, Gospod, za dar odrešenja. 

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Odsev na gladini, s. Klara Jarc

Fotografija: Hrvoje Marko Peruzović, detajl

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 2. poglavja iz evangelija po Luku.

Ko so angeli šli od pastirjev v nebo, so ti govorili drug drugemu: »Pojdimo torej v Bêtlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporóčil Gospod!« Pohiteli so tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otrôku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohraníla in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano.

Božič je. Božični čas. Gospod nas v evangeliju vabi, da se ustavimo pri njem. V adventu nam je sporočal: “Prihajam!” Danes nam kliče: “Tukaj sem. Pridi!” Pastirji so se na oznanilo angelov odzvali in prišli k jaslim. Tudi nam je oznanjeno. Poznamo Odrešenika. Vemo zanj. Najprej se zahvalimo za tiste, ki nam oznanjajo. To niso angeli, prinašajo pa tako kot angeli Božje oznanilo. Gospod, hvala za starše, duhovnike, ljudi, ki so nam zgled žive vere. Hvala za vse, po katerih prejemamo oznanilo o Odrešeniku. In hvala za oznanilo odrešenja.

V trenutkih tišine obnavljam hvaležnost v svojem srcu .

»Pojdimo torej v Bêtlehem.” »Pojdimo torej v Bêtlehem pogledat to, kar se je zgodilo in kar nam je sporóčil Gospod!«

Pojdimo s svojimi mislimi k Otroku, ki leži v jaslicah. Vidimo ga takšnega, kot so vsi otroci. Prav nič ni drugačen. Prav tak je hotel biti naš Odrešenik. Glejmo v svojim mislih tega otroka in se zavedajmo, da je prišel na svet za nas, zame, zate, zanj. Gospod hoče biti naš odrešenik. Hoče nas spremljati skozi življenje. Naredil je največ, kar je lahko, da le nismo sami: postal je eden od nas, postal je človek.

Nič več besed. Le glejmo jaslice in okušajmo to resnico.

Ko so pastirji to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otrôku. … Marija pa je vse te besede ohraníla in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli.

Gospod, v tem božičnem času me vabiš pred jaslice, da bi si resnico o svojem odrešenju zapisal globoko v srce, da ne bi mogel pozabiti, da ti nisi pozabil name, ampak si Emanuel: vedno z nami, vedno z menoj. Naj kakor Marija premišljujem vse to: vedno znova in znova. In naj te s svojimi besedami in vsem svojim življenjem kakor Betlehemski pastirji vedno hvalim in slavim.

Pripravila: s. Ema Alič

Foto: s. Ema Alič

Glasba: Kratka modrina, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 18. poglavja iz evangelija po Luku.

Ko se je Jezus bližal Jerihi, je slep človek sedél kraj pota in prosil vbogajme. Ko je slišal množico, ki je šla mimo, je vpraševal, kaj bi to bilo. Povedali so mu: »Mimo gre Jezus iz Nazareta.« In zavpil je: »Jezus, Sin Davidov, usmili se me!« Spredaj gredoči so ga svarili, naj utihne. On pa je še glasneje kričal: »Sin Davidov, usmili se me!«

Jezus je tedaj obstal in rekel, naj ga pripeljejo k njemu. Ko se je približal, ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« On pa je rekel: »Gospod, da spregledam.«

In Jezus mu je rekel: »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila.« V hipu je spregledal, šel za njim in slavil Boga. In vse ljudstvo je dalo Bogu hvalo, ko je to videlo.

Berač je sedal kraj pota in prosil vbogajme. Obračal se je na mimoidoče, da bi mu po svojih močeh pomagali. Pomoč sočloveka je dragocena in dobro je, če znamo zanjo prositi. Pomaga nam hoditi skozi življenje. Vendar pa je nekaj povsem drugega za pomoč prositi Jezusa. On lahko podeli resnično odrešenje. Pomaga nam, da bi več ne sedeli kraj poti, ampak spregledali, vstali in pokončno hodili skozi življenje.

Gospod Jezus, na svet si prišel kot Odrešenik. Odrešenik prav mojega življenja, moje situacije. Izročam ti sedaj svojo “zasedenost”.  Bodi z menoj v tem, kjer sem slep, kjer se čutim šibkega, nemočnega, brez volje ali smisla. Kot berač hočem v tišini svojega srca kričati: “ Jezus, Sin Davidov, usmili se me!”  Z vero želim ponavljati te besede, četudi nekaj v meni govori, naj utihnem, da se ne splača, da si le eden izmed mnogih in mi kaj več kot vbogajme ne moreš dati.“Jezus, Sin Davidov, usmili se me!”

“Jezus, Sin Davidov, usmili se me!” v mojem poklicnem življenju, v iskanju smisla svojega poslanstva, v moji nemoči pri gradnji medsebojnih odnosov, v mojem oddaljevanju od Tebe, v moji ozkosti gledanja na življenje, v mojem nerazumevanju … Usmili se me. 

Naj slišim Tvoje besede: “Spreglej, tvoja vera, te je ozdravila!” Verujem, da si z menoj in zato mi nič drugega ni več potrebno. Verujem, da si stali vrelec milosti, ki jih potrebujem. Verujem in v tem te slavim.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Martina Štemberger

Glasba: Impro-G, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 1. poglavja iz Knjige modrosti.

Ljubite pravičnost, ki sodite na zemlji, mislite dobro o Gospodu in ga iščite s preprostim srcem! Da se najti tem, ki ga ne skušajo, razodene se tistim, ki mu zaupajo. Napačne misli namreč ločijo od Boga, in skušana vsemogočnost zametuje nespametne. V zlobno dušo modrost ne prihaja in ne prebiva v telesu, ki je vdano grehu. Sveti duh strahovanja namreč beži pred hlimbo in se odtegne nespametnim mislim ter se umakne, če se približa krivica.

Modrost je ljudomil duh, preklinjevalca pa ne pusti brez kazni zaradi njegovih ustnic; ker je Bog priča njegove notranjosti, resničen opazovalec njegovega srca in poslušalec njegovega jezika. Da, Gospodov Duh napolnjuje vesoljni svet, tisti, ki vse obsega, pozna vse, kar kdo govori. 

Že od nekdaj me močno nagovarja svetopisemski stavek: »Priznati Boga, je začetek modrosti!«

Morda tudi zato, ker se veličina človeka vidi prav v tem, da zmore ponižno priznati, da ni vsemogočen in da veruje v Božjo navzočnost med nami. Ji da prostor, pred njo umolkne in ji prisluhne. Sprejemanje Božje ljubezni, nas uči zaupanja, zaupanje dialoga, dialog nenavezanosti, nenavezanost pa nas naredi učljive in učljivost ponovno odprte za dar čudenja in priznavanje Božjega. Zato je preprostost srca tako pomembna! 

V svetu dokazovanj, primerjanj in samozadostnosti, ko na prvi pogled svet Boga ne potrebuje več, smo kristjani toliko bolj poklicani, da bi ostajali z Gospodom. Si bili z njim zares domači, na Ti! Se pustili oblikovati Njegovi modrosti in postajali prosojni za njegovo ljubezen. 

Prosimo danes za dar te domačnosti z Gospodom, kajti  ljubezen ni nič drugega kot ustvarjalna preprostost. 

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Impro-D, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 11. poglavja iz evangelija po Luku.

Tisti čas je začel Jezus govoriti zbranim množicam: Ta rod je hudoben rod: hoče imeti znamenje, pa se mu ne bo dalo drugo znamenje kakor Jonovo znamenje. Kakor je bil namreč Jona znamenje za Ninivljane, tako bo tudi Sin človekov za ta rod. Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala z možmi tega rodu in jih obsodila; zakaj prišla je s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; zakaj spokorili so se na Jonovo pridigo, in glejte, več kakor Jona je tukaj.

Dragi Jezus, naj evangeljske besede, ki sem ji pravkar slišal, v meni prebudijo vero, da mi ti vedno znova daješ znamenja. Ta vera naj mi odpre oči, da bom mogel videti tvoja sporočila v današnjem dnevu, še posebej se ko mi boš govoril po ljudeh. Po tistih, ki me bodo opominjali, spodbujali, hrabrili, karali, morda celo po tistih, ki me bodo prezrli. Po vsakem mi lahko pokažeš svoje znamenje, svoje sporočilo. Še posebej če me bo kdo prizadel, naj te vprašam, kaj mi ob tem sporočaš ti, kam me vabiš.

Pomislim sedaj, kaj mi je v zadnjem času Gospod govoril po ljudeh. Za ta znamenja se mu zahvalim in ga prosim, da bi jih znal prav razbirati.

Jezus, v evangeliju govoriš, da bo kraljica z juga obsodila rod, ki ne zna oz. noče razbirati znamenj. Tudi Ninivljani bodo sodniki vseh zakrknjenih src.Pomagaj mi, da ta tvoja opozorila vzamem zares. To, da mi prihajaš naproti in skušaš odpirati oči, ni majhna stvar in kliče po moji odgovornosti. Prosim te sedaj, da mi pomagaš pri stvareh in trenutkih, ko sem zakrknjen, ko nočem slišati tega, kar mi govoriš, ko kar vztrajam v starih mislih, navadah, zamerah, ujetostih … Naj se v naslednjih trenutkih tišine zavem, kje sem zavrt, kje ne morem iz svoje zakrknjenosti in za vsako tako situacijo, te hočem prostiti pomoči. Naj se zavedam odgovornosti za to, da se iz tega premaknem. Ko se zavem nemoči, pa naj me to ne sesuje, ampak obrne k tebi z gorečo prošnjo za pomoč. Jezus, hočem te prositi. Vem, da mi lahko pomagaš.

“Več kakor Jona je tukaj!” Jezus, tukaj si, da mi pomagaš. To molitev želim skleniti tako, da obudim vero vate in v Tvojo pomoč. Stoj mi ob strani zdaj in vekomaj.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Martina Štemberger

Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

Premišljujmo ob evangeljskem odlomku iz 10. poglavja iz evangelija po Luku.

Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«

Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.

Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹

Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

Učitelj postave je skušal Jezusa. To se nam lahko zdi nepravilno in nepošteno. A kljub tej napačni drži mojstra postave, Jezus odgovori na tako pomembno vprašanje kot je vprašanje večnega življenja. Jezus mu pokaže usmiljenje s tem, da mu je pripravljen odgovarjati na vprašanje, čeprav ni bilo postavljeno s pravim namenom. Jezus to uporabi, da bi rešil njegovo dušo. 

Naj nam bo to v spodbudo, da vedno prihajamo pred Jezusa, tudi če se nam kdaj zdi, da na srečanje z njim nismo zares pripravljeni, da naša drža zanj ni dovolj popolna, dovolj ponižna, dovolj velikodušna. Vseeno pristopimo k Jezusu, On nas sprejema takšne, kot smo.

Slišali smo vprašanje, kdo je moj bližnji. Jezus ve, da ni najbolj posrečeno postavljeno. Z njim namreč učitelj postave išče spregled od ljubezni do vsakogar, nekakšno omilitev zapovedi ljubezni. Ljubezni, ki je, kot je radikalna v Božji očeh, ljudem nedosegljiva. Jezus razloži z zgodbo, predvsem pa za zadnjim vprašanjem: “Kateri izmed teh treh je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?«

Temeljno vprašanje torej ni, kdo je meni bližnji, ampak komu sem jaz bližnji. Za koga dovolim, da utripa moje srce. Komu dovolim, da me napolni s sočutjem?Vprašam se tudi, komu nisem bil bližnji. Vsak večer se lahko to vprašam ob večernem spraševanju vesti. Ali pa pred spovedjo. Komu nisem bil bližnji?

Dragi Jezus, ti pa si vedno naš bližnji. Kadarkoli stopaš v odnos z nami. Vedno si usmiljeni Samarijan, ki obvezuje naše rane. Danes za Tvoje delovanje odpiram svoje srce in te prosim, da vanj vliješ svoje mnoge milosti, ki jih potrebujem.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Tina Dajčer

Glasba: Odsev na gladini, s. Klara Jarc

Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 8. poglavja iz Evangelija po Luku.

Tisti čas je Jezus govoril množicam: »Nihče svetilke, potem ko jo prižge, ne pokriva s posodo ali jo postavlja pod posteljo, ampak jo daje na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč. Nič ni namreč skrito, kar se ne bi razodelo, in nič zakrito, kar se ne bi spoznalo in prišlo na dan. Pazíte vendar, kako poslušate! Kdor namreč ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo vzelo tudi to, kar se mu zdi, da ima.«

»Pazíte vendar, kako poslušate!« Vsak dan prihajajo do nas različne informacije preko radia, televizije, družbenih omrežij, besede, ki jih poslušamo v šoli, v službi, ki jih vidimo na obcestnih plakatih … ki nam jih govorijo starši, naši otroci, prijatelji, znanci … Kaj od vsega slišanega ohranjam v srcu?

Morda vse, kar slišim, sprejemam kot dobro in resnično? 

Jezus nas danes spodbuja, da bi znali razločevati. Da bi znali tisto, kar ni dobro, puščati zunaj, sprejemati pa dobro. »Pazíte vendar, kako poslušate!«

Poslušanje, h kateremu nas vabi Jezus, ni lahko. Pogosto od nas zahteva napor: reči NE vsemu, kar menim, da ni dobro zame in pritrditi temu, kar želim ohranjati in negovati v srcu. 

Vprašam se zdaj, kaj mi gospod Govori, da sprejmem in kaj želi, da puščam zunaj sebe. Izbira je na meni, Jezus mi pušča svobodo. A če sledim Njemu, bom gotovo na pravi poti. 

»Nihče svetilke, potem ko jo prižge, ne pokriva s posodo ali jo postavlja pod posteljo, ampak jo daje na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč.« 

Dobra stvar, ki je postavljena na napačno mesto v mojem življenju, postane neuporabna ali celo škodljiva.  

Vprašajmo se, katere stvari so zares pomembne v našem življenju in na katero mesto jih postavljamo?

Na katerem mestu v mojem življenju je Bog? Je le eden izmed mnogih drugih mojih izbir ali sem ga postavil v središče svojega življenja? Iskreno pogledam, katero mesto sem mu namenil? Morda mi pri tem pomaga, če se vprašam, koliko časa v dnevu mu namenim. Pogledam, katere knjige so na moji nočni omarici.

Jezus, prava Luč, razsvetli danes moje življenje.  

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo, ki, kakor pravi Psalm, je svetilka mojim nogam. Izročim se v Njegove roke in mu zaupam.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Evangelij prebrala: s. Ema Alič

Glasba: s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 7. poglavja iz evangelija po Luku.

Ko je Jezus končal vse svoje besede pred poslušajočim ljudstvom, je šel v Kafarnaum. Pri nekem stotniku pa je bil na smrt bolan služabnik, ki mu je bil zelo drag. Ko je (stotnik) slišal o Jezusu, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo, da bi prišel in njegovega služabnika ozdravil.

Ti so prišli k Jezusu in ga lepo prosili, govoreč: »Vreden je, da mu to storiš; ljubi namreč naš narod in shodnico nam je on sezidal.« Jezus je šel z njimi.

Ko pa že ni bil več daleč od hiše, je stotnik k njemu poslal prijatelje in mu sporočil: »Gospod, ne trudi se; zakaj nisem vreden, da greš pod mojo streho. Zato se tudi nisem imel za vrednega, da bi šel k tebi, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem postavljen pod oblast in imam vojake pod seboj, pravim temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride; in svojemu služabniku: ›Stori to‹ in stori.«

Ko je Jezus to slišal, ga je občudoval; in obrnil se je ter možici, ki ga je spremljala, rekel: »Povem vam, še v Izraelu nisem našel tolike vere.« In ko so se vrnili poslanci domov, so služabnika našli zdravega.

V evangeljskem odlomku, ki smo ga slišali, se srečamo s stotnikom. To je rimski vojak, ki poveljuje stotniji, v kateri je, kot že sama beseda pove, sto mož. Za tega stotnika, čeprav človeka moči in oblasti, so značilni lepi in urejeni odnosi. Njemu in okolici prinašajo urejenost in skrb drug za drugega. Med njimi je veliko vzajemnosti in sočutja, na vseh straneh tudi ponižnosti, pozornosti in pripravljenosti na pomoč. 

Srečamo torej dobre sadove dobrih dreves, o katerih je malo prej Jezus učil. Tu so ljudje, Judje in pogani, ki iz dobrega srca prinašajo dobro. Ti ljudje so gradili hišo na skali. Ne na pesku sebičnosti in egocentrizma, ampak na skali ponižnosti in sočutja.

Jezus je ob tem Rimljanu našel nekaj, časar niti pri Judih ni bilo lahko odkriti. Naredil je, vse kar je kot človek mogel narediti, da bi življenje na tem svetu bilo lepo, urejeno in pravično.

V evangeljskem dolomku pa smo slišali, da je v te lepe in urejene odnose vstopila bolečina, ki jo je prinesla nemoč pomagati bolnemu služabniku. In spoznamo, da je ponižnost, ki je gradila odnose med ljudmi, resnično bila navzoča v njihovih srcih. Stotnik se je namreč zmogel obrniti tudi k Jezusu, ko je prišel v Njegovo bližino. Nagnil je svoje srce h Kristusu in ponižno prosil pomoči. Priznal je, da Kristus zmore tisto, česar človek ne more, ko človeške moči odpovedo. Prošnji pa so pritrdili tudi ostali. Kristus je to držo občudoval, še posebej ker je šlo za pogana in celo človeka oblasti. In prošnjo je uslišal.

Sprejmimo dve povabili te Božje Besede.

Prvo povabilo je povabilo k ...

Gospod, hodi z menoj skozi življenje. Pomagaj mi, da bom z drugimi ljudmi živel odnose, čim bolj podobne tistim, kot si nam jih Ti namenil ob stvarjenju. Naj se zato vedno obračam k Tebi po pomoč. Tako bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Martina Štemberger

Glasba: Impro-C, s. Klara Jarc

Premišljevanje Božje besede na ponedeljek 22. tedna med letom, 4. septembra 2023

Odlomek, ob katerem bomo premišljevali, opisuje del Jezusovega delovanja v Galileji. po pripravi na svoje poslanstvo se je odpravil v domače kraje.  

Iz svetega evangelija po Luku 

Tisti čas je Jezus prišel v Nazaret, kjer je bil vzrejen; po svoji navadi je šel sobotni dan v shodnico in je vstal, da bi bral. Dali so mu knjigo preroka Izaija. Odprl je knjigo ter našel mesto, kjer je bilo pisano: »Gospodov duh je nad menoj; ker me je mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim; da naznanim jetnikom oproščenje in slepim pogled, da izpustim zatirane v prostost in oznanim leto Božjega usmiljenja.« Zaprl je knjigo, jo dal služabniku in sédel; vseh oči v shodnici so bile vanj uprte.

Začel jim je govoriti: »Danes se je to pismo spolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so mu pritrjevali in so se čudili besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust – pa so govorili: »Ali ni to Jožefov sin?«

Rekel jim je: »Kajpada mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sam sebe!‹ Kar smo slišali, da si storil v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v svojem kraju.«

Rekel je pa: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamána, ki je bil Sirec.«

Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.

In je odhajal … Po zavrnitvi domačinov, ljudi, med katerimi je odraščal, odide. Najprej navede primer vdove iz Sarepte in gobavca, ki je bil Sirec. Izraelci, njegovi ljudje, ga niso mogli sprejeti. V velikem pričakovanju mesija niso mogli verjeti, da bi lahko bil Jezus Mesija. Kakšen boj se je odvijal v srcih tega izvoljenega ljudstva, ko so se hkrati čudili besedam milosti in hkrati ne verjeli, da te besede izgovarja on, Beseda, ki je meso postala?

Kaj v tem odlomku ogreje naše srce? Kje se zaustavimo? Si lahko predstavljamo sebe, kako samo poslušamo Jezusa, in se samo čudimo? O čem nam govori?

V shodnici je govoril o ozdravljenju. Govori o ozdravljenju tudi nam? In če, za kakšno ozdravljenje gre v našem osebnem življenju ali v življenju naše družine, morda širše Cerkvenega občestva ali naroda?

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 23. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tisti čas je Jezus govoril: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; vi namreč ne greste noter, pa tudi tistim, ki bi šli, ne pustite, da bi vstopili. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in celino, da koga spreobrnete k svoji veri; in ko se to zgodi, ga napravite, da je sin pekla, dvakrat bolj ko vi.

Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: ›Če kdo priseže pri templju, ni nič; če pa kdo priseže pri tempeljskem zlatu, je dolžan.‹ Neumneži in slepci! Kaj je vendar več, zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? In pravite: ›Če kdo priseže pri oltarju, ni nič; če pa kdo priseže pri daru, ki je na njem, je dolžan.‹ Slepci! Kaj je vendar več, dar ali oltar, ki dar posvečuje?

Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem; in kdor priseže pri templju, priseže pri njem in pri tistem, ki prebiva v njem; in kdor priseže pri nebu, priseže pri Božjem prestolu in pri tistem, ki sedi na njem.«

Kaj je več? Zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? Dar ali oltar, ki dar posvečuje? To vprašanje postavljaš ti, Jezus. Kako ga oblikuješ zame? 

Pomislim sedaj, kaj Jezus sprašuje mene? 

Morda mi pravi: Kaj je več: skrbno izpeljan načrt ali dobro, ki ga želim z njim opraviti? Moja služba, delo, skrbi … ali dobro, ki ga Bog želi z mojimi rokami ob tem opraviti?

Morda mi pravi: Kaj je več: študij ali priložnost, da s pridobljenim znanjem izpolnim Božji načrt?

Morda me želi spomniti na bistveno in mi postavi vprašanje: Kaj je več: opravljene molitve ali pristna bližina z Očetom?

Morda me sprašuje: Kaj je več: truditi se, da postanem svet s svojimi dejanji ali pa dovoliti, da me prevzame On, ki je edini zares Svet in me le pripadnost Njemu naredi zares svetega.

Pomislim, kaj v življenjski situaciji,  v kateri sem, Jezus sprašuje mene.

Jezus ne želi ničesar relativizirati, le spomni na to, kdo je Absoluten: Bog, ki vse daje; še več, ki daje samega sebe.

Prosimo te, Gospod, pomagaj mi živeti tako, da boš Ti moje vse, da me bodo vse stvari vodile k tebi in bom v vseh ljudeh videl Tebe. Tako bo vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Tina Dajčer

Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 19. poglavja iz Evangelija po Mateju.

Tisti čas je nekdo stopil k Jezusu in mu rekel: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« Dejal mu je: »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober. Če pa hočeš priti v življenje, se dŕži zapovedi! »Katerih?« mu je rekel. Jezus je dejal: »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater! in Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« Mladenič mu je rekel: »Vse to sem izpolnjeval; kaj mi še manjka?« Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« Ko je mladenič slišal to besedo, je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.

»Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« Kaj naj storim? Kako si lahko prislužim? So to res prava vprašanja, ko je v igri večno življenje? Hrepenenje po večnem življenju je hrepenenje po biti, po ljubiti in biti ljubljen. Kako si pa ljubezen prislužim? Kako jo lahko posedujem?

Kaj naj storim, da prejmem večno življenje? Če tako razmišljam, lahko slišim Jezusov odgovor: dŕži se zapovedi! »Katerih?« »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater! in Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« In če mi vse to uspe, se hitro zavem, da nisem srečen, kot tudi ni mladenič iz evangelija: Kaj mi še manjka? pravi.

Dobro je zavedati se, da mi nekaj manjka. Prav to, kar mi manjka, me usmerja k najglobljim hrepenenjem, ki jih nosim v srcu. In če ne bom zapolnil praznin s cenenimi nadomestki, bom lahko slišal, po čem zares hrepenim: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« pravi Jezus bogatemu mladeniču.

Kaj meni manjka, Gospod?

Sem sposoben svobodne odločitve, ki je vredna mojega življenja? Za kaj res želim živeti? Po čem hrepenim? Za kaj sem pripravljen dati vse? Vse, kar mi daje varnost, udobje, do česar mislim, da imam pravico … vse, za kar se trudim in celo dosežem, a ko dosežem, ne prinese veselja, v resnici me hromi in jemlje srečo.

Gospod, naj najdem tisto, kar res prinaša srečo, razlog, da bi lahko dal vse. Tisto, kar je vredno mojega življenja.

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo, ki v meni budi hrepenenje. Izročim se v Njegove roke in zaupam, da je vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Evangelij prebrala: s. Ema Alič

Glasba: Kratka modrina, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 12. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tedaj so Jezusa ogovorili nekateri izmed pismoukov in farizejev in so rekli: »Učenik, radi bi videli znamenje od tebe.« Odvrnil jim je: »Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje: a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; spokorili so se namreč na Jonovo pridigo, in glejte, več ko Jona je tukaj! Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila; prišla je namreč s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj!«

»Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane!« To je bilo Jonovo oznanilo. Sliši se kot obsodba, a v resnici so to besede usmiljenja. Gre za svarilo, resno povabilo k spreobrnjenju. Ninivljani so ga slišali in Bog je izkazal usmiljenje.Danes pa slišimo: “Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili.” Ne gre za obsodbo, ampak za besede usmiljenja. Gre za svarilo, resno povabilo k spreobrnjenju. Če ga bomo slišali, bo Bog je izkazal usmiljenje.

Gospod, odpri mi oči za tvoje usmiljenje, ki je danes namenjeno meni. Naj ne preslišim besed, ki se skrivajo v tvojih vabilih k spreobrnjenju, tudi svarilih, ki jih izrekaš po naših bližnjih.Premislim sedaj, po kom in kako me Gospod vabi k spreobrnjenju. In prosim Svetega Duha, naj mi pomaga, da jih ne preslišim.

Jezusova dela in njegovo učenje ljudi niso prepričala. Ne gre le za pismouke in farizeje. Tudi množica, ki je iskala, ga je iskala zaradi čudežev in veličastva, ki ga je izkazoval, ne pa zaradi tega, kar je v resnici bil. Nihče ni bil zadosti “krotak in v srcu ponižen”, da bi ga prepoznal kot resničnega Odrešenika in v Njem mogel najti resničen počitek odrešenega človeka.

Zato nam je dal znamenje, po katerem smo ga lahko odkrili: novozavezno Jonovo znamenje. Jezus nam je s svojo smrtjo in vstajenjem pokazal Očetovo ljubezen. Po tem znamenju naj bi skozi njegovo popolno izničenje razumeli, kaj je ljubezen, ki je edini smisel in namen stvarjenja.

Žal se pogosto ukvarjamo s praznimi rečmi, vsakdanjimi prepički, neskončnimi načrti in tako spregledamo znamenje Očetove ljubezni.Gospod Bog, prosimo očisti nas vsega balasta, ki nam zakriva pogled na edino pomembno: na dejstvo, da je med nami Odrešenik, da smo odrešeni, da zaradi njega lahko živimo iz Tvoje ljubezni

Gospod, dal si nam znamenje, ki ga potrebujemo, da ugledamo Tvoj dar. Naj ostanem danes v zrenju te skrivnosti. Pomagaj mi, da občestvu ljubezni prinašam naše medsebojne odnose: konkretno prav med te, ki so mi najbližji. Med te, ki mi ležijo na srcu ali so mi obležali v želodcu. Vse Ti danes prinašam v veri v Očetovo ljubezen, ki si nam jo pokazal z novozaveznim Jonovim znamenjem.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Tina Dajčer

Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 10. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Vsakega , kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem namreč, da ločim sina od očeta in hčer od matere in snaho od tašče; in človeku bodo sovražniki njegovi domači. Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

Kdor vas sprejme, mene sprejme, in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je prerok, bo prejel plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je pravičen, bo prejel plačilo pravičnega. Kdor da komu teh malih piti le čašo hladne vode, ker je moj učenec – resnično, povem vam – ne bo izgubil svojega plačila.«

Ko je Jezus dovršil naročila svojim dvanajsterim učencem, je od tam odšel učit in oznanjat po njihovih mestih.

Matej na začetku 10. poglavja svojega evangelija poudari, da je Jezus apostolom dal dva velika nezaslužena darova. Prvi je ta, da jih je izbral in poklical. Drugi pa je delež pri njegovi Božanski moči, in sicer oblast nad nečistimi duhovi.Tudi mi smo prejeli ta dva darova. Smo izbrani in poklicani. Prvič ob spočetju, na poseben način pa pri svetem krstu. Prav tedaj smo tudi mi prejeli moč nad hudičem. Ta nam s Kristusovo močjo, ki jo imamo, ne more do živega. Lahko ga izganjamo iz svojega življenja in tudi življenja drugih.

V tej luči poglejmo na pravkar prebrani odlomek iz konca istega poglavja Matejevega evangelija. Jezus pravi: “Vsakega, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.”“Priznati ga pred ljudi,” pomeni brez prestanka živeti iz moči krsta, iz moči Jezusove izvolitve in poklica. Če bi pred ljudmi zatajili Jezusa, bi s tem zavrnili svojo temeljno identiteto, to je biti Očetov sin oz. hči in Kristusov brat oz. sestra. In če zavrneš nek privilegij, tega niti nisi vreden. Tako bi v resnici sami sprožili to, da bi nas Jezus zatajil pred Očetom, ki je v nebesih.

Kaj mi pravi Sveti Duh: ali dovolj zares živim kot Božji otrok? Sem vreden tega privilegija? Ali pa me Sveti Duh vabi, da na katerem področju svojega življenja vzamem svoje poslanstvo bolj zares?

Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. 

Te besede nas presenetijo, saj že iz oznanila božične noči vemo, da je Jezus prišel, da prinese mir Božjih otrok. A ta mir ni spokojni mir. Jezusove besede, Jezusov poklic v resnici vedno vznemiri. Najprej nagovorjenega, in ko ta odgovori 1qin sprejme poziv, nujno vznemiri tudi okolico. Spomnimo se na Marijo, ki se je ob angelovem obisku vznemirila. Po njenem odgovoru pa je vznemirjenje zajelo še mnoge. 

Kristusova izvolitev, ki se zgodi po Božji Besedi, je bolj temeljna od družinskih odnosov. Zato je naravno ljubiti Njega bolj kot očeta in mater. 

Pomislim, kje je moja ljubezen do Kristusa omejena zaradi napačnih navezanosti na zemeljsko, še posebej zaradi neurejenih medosebnih odnosov.

Apostol Pavel piše: “Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha” (Heb 4,12)

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Martina Štemberger

Glasba: Odsev na gladini, s. Klara Jarc

Odlomek, ob katerem bomo premišljevali, je del dogajanja po Jezusovem vstajenju. Najprej najdejo prazen grob, potem se Jezus prikaže Mariji Magdaleni, še kasneje učencem in nazadnje Tomažu.

Iz svetega evangelija po Janezu

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On jim je pa rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v znamenja žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.«

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.«

Zdi se, da Tomaž zelo dobro ve kaj potrebuje, da bi veroval. Mora videti znamenja žebljev in s svojimi prsti otipati rane. Jezus to razume in se odzove na njegovo željo tako, da se čez osem dni ponovno prikaže učencem. Vstopi skozi zaprta vrata in dovoli, da se Tomaž prepriča. Zakaj mu je bilo to tako pomembno? En vernik več ali manj. Ne, Jezus se zmeraj zavzame za tisto in tiste, ki mu veliko pomenijo. Upa si biti blizu in se nam razodeti. V nekaj trenutkih tihote pomislimo kako si mi upamo biti odprtega srca za Boga in ljudi. Kako si upamo biti ranljivi in vzpostavljati bližino, ki je polna miru. 

Ob sklepu tega premišljevanja zmolimo s preprostimi stavkom:

Moj Gospod in moj Bog, verujem!

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Youngmin: Daydreams

Danes bomo premišljevali ob evangeljskem odlomku iz 7. poglavja iz Evangelija po Mateju.

»Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.« 

Pomni, da je pokvarjeno oko huda reč pravi modri Sirah. Pogosto poskušamo spremeniti ljudi okoli sebe, a se svet nič ne spremeni, ker nismo začeli spreminjati tam, kjer bi morali: pri sebi. Tisti, ki nosimo očala, vemo, kako čuden postane svet okoli nas, ko so očala umazana. A ni potrebno spreminjati vsega, kar skozi takšna očala vidimo, pač pa dobro očistiti svoja očalna stekla. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu?

Gospod, pomagaj mi prepoznati bruno v mojem očesu, pomagaj mi prepoznati svoje napake in slabosti. 

Kratka tišina

Prav tako kot velja za napake, velja tudi za dobro, ki ga želimo videti v svetu: poiskati ga moramo najprej pri sebi. V nas samih je začetek vsake spremembe na bolje, tudi končanja vojn. Vsak od nas je pred vsemi glede vsega kriv, jaz pa najbolj med vsemi pravi Dostojevski. Res je, če delam slabo, to čuti vse stvarstvo, prav tako pa čuti dobro, če naredim kaj dobrega. 

Če ne želim začeti pri sebi, se nimam pravice pritoževati nad drugimi. Šele ko naredim pri sebi vse, kar lahko, lahko spremenim tudi kaj pri drugih, sicer pa mi Jezus jasno pravi kaj sem: Hinavec, (kratka tišina) odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

Jezus, za ponižnost te prosim, ki bo znala videti stvari, kot so. In za veselje, ker svet okoli mene zaradi mojega jasnejšega pogleda, postaja svetlejši. 

Pravzaprav Lepota ni daleč od mene. 

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo, ki v meni budi hrepenenje po dobrem. Izročim se v Njegove roke in zaupam.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Glasba: Molim te v življenju, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 5. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega.«

V prvem delu 5. poglavja Matejevega evangelija, piše, da je Jezus povedal: “Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, temveč dopolnit sem jih prišel.” Po teh besedah začne Jezus razvijati nekakšen svoj zakonik. Najprej spomni na neko pravilo iz Mojzesove postave, nato pa nadaljuje z besedami: “Jaz pa vam pravim …”

“Oko za oko, zob za zob” To načelo, ki ga imenujemo talionsko načelo, je za naš pogled, zelo strogo. Svoj čas pa je to pravilo imelo pomembno vlogo pri tem, da je prekinilo verigo maščevanja, ki se je pogosto razmahnila krepko preko meje enkratne povrnitve, lahko se je vlekla leta in leta in celo zajela več rodov. Že stara zaveza s tem starodavnim pravilom osvobaja ljudi teh človeških spon. 

Pomislim lahko, če mene v čem vodi sila maščevanja. Sem se prepustil kakšni krivici, ki ji je bilo že davno zadoščeno, a me vseeno vodi v smeri, ki ni rodovitna, ki razdraži in seje sovraštvo in nemir? Prisluhnem povabilu Stare zaveze, ki ga Jezus ni razvezal. Z vso močjo svoje volje prosim vsemogočnega Boga, da bi me osvobodil spon preteklosti in se zavestno odpovem vsaki želji po maščevanju.

Jezus pa vabi korak naprej. Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve.

Jezus nas od delovanja in razmišljanja po črki, vabi k življenju po duhu. Nikakor ne gre za poklicanost k trpinčenju, ampak k poslušanju, kam me vabi Gospod. Ko se s svojim bližnjim znajdem v konfliktu, imam tri možnosti: lahko se prepustim maščevanju, lahko ravnam po starozavezni črki ali pa prisluhnem povabilu Svetega Duha. Jezus vabi k slednjemu. V tem trenutku se najprej zavem, da Sveti Duh ima idejo, kako naj ravnam v vsaki krivici, v vsaki stiski, v vsakem konfliktu. Obudim vero, da ima Sveti Duh idejo in načrt za vsako tako situacijo.

Svetega Duha, da mi da moč, da ti  prisluhnem  in pomagaj mi ravnati po zgledu Jezusa Kristusa, ki je dal življenje za nas, ko smo bili še grešniki.

Gospod Jezus, pošlji svojega Svetega Duha svoji Cerkvi. Naj vsi verni ravnamo po postavi duha, naj poslušamo tvoja povabila k tistemu več. 

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Boj, s. Klara Jarc

Danes bomo premišljevali Božjo besedo 5. poglavja Matejevega evangelija. Blagri na gori logiko tega sveta vedno obračajo na glavo. In vendar so morda prav zato še toliko bolj aktualno povabilo, da bi naša življenja zidali na skali, ki ostane. 

Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil:  

»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« 

Eden izmed privilegijev vsakega učenca je gotovo to, da je lahko ob učitelju. Preprosto biti z njim, ga poslušati, se od njega učiti, se z njim pogovarjati.

Jezus je svoje učence še posebej rad vzel s seboj na goro in jih tam učil. Umaknjeni od sveta, so lažje slišali Njegovo besedo in bili bolj dovzetni za njeno sporočilnost. Tokrat nas svetopisemsko besedilo popelje v Jezusovo razlago blagrov. V besedilo, ki je za vsakega kristjana kot dragocena popotnica za soočanje z logiko tega sveta. Le ta namreč velikokrat prisega le na kratkotrajne užitke in prazno veselje, na imetje, uspeh in grabežljivo maščevanje. Kako dobro se je torej vračati k besedilu, ki ovrednoti tudi človekovo žalost, preganjanje in zasramovanje. Človekovo prizadevanje za krotkost, usmiljenje in čistost, delo za mir in pravičnost. Kako dobro je, zavedati se, da je vsaka naša stiska le prehodna in da pravzaprav le tisto, česar se dotakne ljubezen Vstalega Gospoda, prinaša trajen sad in globinsko veselje. Samo ljubezen, neglede na okoliščine v katere je postavljena, je tista, ki bo med nami ostala kot dragoceni blagoslov nebeškega Očeta.

Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.

Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 2. poglavja iz evangelija po Luku.

Tisti čas so pastirji pohiteli v Bêtlehem in našli Marijo, Jožefa in dete, položêno v jasli. Ko so to videli, so pripovedovali, kar jim je bilo rečeno o tem otroku. In vsi, ki so jih poslušali, so se začudili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo povedano. Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spočet v telesu.

Danes je praznik Marije, matere Cerkve. Mati otroke uči vsega, kar potrebujejo za življenje. Je njihova učiteljica in vzgojiteljica, zanje moli in jim je vzor. To je Marija v odnosu do Cerkve. Je mati Cerkve, ki ni le naša skupnost, ampak je Kristusovo skrivnostno telo. Ustavim se ob tej misli in se zavem, da sem del tega skrivnostnega telesa, ki mu je Marija dana kot Mati.

Božja Beseda pravi, da je vse besede ohranila in premišljevala v svojem srcu. Že devet mesecev od blizu spremlja Božje odrešenjsko delovanje in ve, da je to šele začetek Božjih del. Vse, kar sledi, pa je še velika skrivnost.

Po koncu velikonočnega časa imamo tudi mi kaj premišljevati. Ne le da smo se več kot tri mesece spominjali tega, kar je Odrešenik storil za nas pred 2000 leti. Predvsem smo to odrešenje prejemali in okušali. 

Cerkev od blizu spremlja delovanje Svetega Duha. V zakramentih se namreč odrešenje dogaja v današnjih časih. Prav tako Cerkev oznanja Božjo Besedo in še več. Cerkev ima privilegij videti, kako Božja Beseda spreminja življenja, kako verne opogumlja in krepi.

Kakor Marija premišljujmo odrešenje, ki se dogaja v našem času. Ostanimo v premišljevanju, da bomo lahko ohranili darove velike noči. Zahvaljujmo se, zato

Kristus je ustanovil Cerkev, da bi v moči Svetega Duha delala to, kar je pred 2000 leti delal učlovečeni Bog. Okrepljeni z velikonočnimi skrivnostmi smo poslani v svet. Dolžni smo oznanjati Božjo Besedo, s svojimi besedami in še bolj z življenjem.

Odprimo se Božji milosti v svetih zakramentih, v spovedi in evharistiji. Dovolimo, da preko naših življenj na svet prihaja odrešenje. To je dar velike noči za naš čas.

Pomislim sedaj, kako bom dovolil, da po meni prihaja Odrešenik. Komu naj bom v spodbudo? Kdo potrebuje spremljevalca na poti vere? Tudi jaz sem Cerkev in kakor Marija sem dolžan spremljati svoje brate in sestre. 

Gospod, h komu me pošiljaš? Prosim, da ne bi spregledal nobenega Tvojega povabila. 

Pomagaj, Gospod, svoji Cerkvi, da bo vse, kar bo delala, v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Kratka jasnina, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz konca 15. in začetka 16. poglavja iz Evangelija po Janezu.

"Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Kadar pride Tolažnik, ki ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. To sem vam povedal, da se ne pohujšate. Izobčevali vas bodo iz shodnic; pride celo ura, ko bo vsak, ki vas umori, mislil, da služi Bogu. To bodo delali, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. To sem vam pa rekel, da se boste spominjali, da sem vam jaz povedal, ko pride ura za to."

“On bo pričeval o meni!” Pravi Jezus o Svetem Duhu, ki ga bo poslal Oče. V tem trenutku obudim spomine na dela Svetega Duha. Nw toliko na tista opisana v Apostolskih delih ali tista, ki so se godila v življenju svetnikov. Predvsem na tista v svojem življenju. Morda je to spomin na Božjo Besedo iz Svetega Pisma, ki me je posebej nagovorila. Morda se te Besede niti ne spomnim, a je v meni pustila prepričanje, da Bog govori prav meni, da je Njegova Beseda močna in mi prihaja naproti. Spomnim se na to in obudim hvaležnost. Obenem obudim prepričanje, da se bo ta Beseda spet oglasila, ko bo čas, da me nekam povabi. 

Dalje Jezus spregovori o našem pričevanju. “Ne moremo, da ne bi govorili o tem, kar smo videli in slišali!” so besede apostolov. Ko nas nagovori Sveti Duh, smo dolžni pričevati tudi mi. Dovolimo danes Gospodu, da nam pove, kako naj pričujemo. Pomislimo, kje smo dolžni spregovoriti besedo, morda spodbudo ali opomin, besedo v bran življenju ali Cerkvi. Besedo, ki nas bo nekaj stala, a smo zanjo poklicani.Gospod, katere besede naj govorim v imenu Svetega Duha? Kje potrebuješ moja usta?

Bog je tako ponižen, da za razodevanje resnice potrebuje nas. Ne bodimo mi prevzetni, da bi obšli njegov načrt in bi raje delali po svoje.

Morda bo pričevanje bolelo. Ne, morda. Gotovo. Jezus pravi, da je za hojo za njim potrebno vzeti križ na rame. To je pot Njegovega učenca. Apostoli so v moči Svetega Duha spoznali, da je Boga potrebno poslušati bolj kot ljudi. In to spoznanje jih je osrečilo, osmislilo njihovo življenje in jim dalo moč za korake naprej. To je v resnici pot svobode, veselja, resnice, miru. Saj vemo: “Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.” 

Ne bojmo se, ampak živimo v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Milka

Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

Danes bomo premišljevali Božjo besedo 14. poglavja Janezovega evangelija, kjer nam Jezus zelo jasno sporoča, kako prepoznamo osebo, ki ljubi, in nam hkrati obljublja svojega Svetega Duha.  

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta je, ki me ljubi; a kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil in se mu razodel.« Reče mu Juda, ne Iškariot: »Gospod, in kaj je, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?«

Jezus mu je odgovoril: »Ako me kdo ljubi, bo mojo besedo spolnjeval; in moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu prišla in pri njem prebivala. Kdor me pa ne ljubi, mojih besed ne spolnjuje. Besede, ki jih slišite, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal. To sem vam razodel, ko sem bil pri vas. Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, pa vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«

Vedno znova me presune, ko mi katera od mamic pripoveduje, da si vsako jutro, ko njena družina še spi, vzame čas za premišljevanje Božje besede. Prebira, prisluškuje, izroča, prosi … Tam zajema moč za svoje nesebično darovanje.

Ljubiti, torej najprej pomeni hrepeneti po besedi ljubljene osebe. Pomeni, da v množici drugih besed znaš prepoznati glas, ki je zate na poseben način dragocen. In kako drugače odzvanja v srcu beseda tistega, ki je drag v tvojih očeh!  Beseda, ki je izgovorjena z ljubeznijo in je slišana z ljubeznijo, ne more drugače, kot da se prelije v življenje. Je ljubeč odnos in o tem nam danes v evangeliju pripoveduje tudi Jezus. Njegova beseda je zelo jasna: 

»Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta je, ki me ljubi; a kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil in se mu razodel.«

Gospod prosimo te za čuječe srce, ki bo v poplavi naših besed in sredi vsakodnevnih obveznosti prepoznalo tvoj glas. Pošlji svojega Svetega Duha, da bi to, kar prejemamo iz tvoje ljubezni, ohranjali kot dragocen zaklad in zares živeli kot tisti, ki so ljubljeni.

Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda? Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku? Kako si želimo vstopiti v nov teden?

Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem. Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

V začetku smo. V začetku sveta in človeštva. Prva Mojzesova knjiga. Kako pomembna besedila začenjajo Sveto pismo. To ni edino besedilo, ki opisuje stvarjenje, a le v tem besedilu Bog ustvarja z besedo. V šestih dneh opravi osem del, sedmi dan je dan za počitek. Bog ni le uredil že nečesa prej ustvarjenega, ampak je vse ustvaril iz niča. Šesti dan je ustvaril človeka.

Berilo iz 1. Mojzesove knjige

Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi in sličnosti; naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini in vsem zverem zemlje in vsej laznini, ki lazi na zemlji!« Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in jima rekel: »Plodita se in množita ter napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!«

Bog je rekel: »Glejta, dal sem vama vse bilje s semenom na vsej zemlji in drevje, na katerem je sad s semenom: naj vama bo v živež; vse zeleno zelišče pa v živež vsem zverem zemlje in vsem pticam neba in vsemu, kar se giblje na zemlji in ima življenje v sebi.«

Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro. Bil je večer in bilo je jutro, šesti dan. Tako sta bila narejena nebo in zemlja in vsa njuna vojska. Bog je končal sedmi dan svoje delo, ki ga je naredil; sedmi dan pa počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil. Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil.

Bog naredi po svoji podobi samo človeka. Razmišljamo kdaj o sebi na ta način? Da smo ustvarjeni kot takšni, po njegovi podobi in sličnosti? Kakšen pomen daje to našemu življenju? Zaradi tega je naš odnos z Bogom nekaj čudovitega, nič drugega ne more imeti takšnega odnosa, kot ga imamo z Bogom ljudje. 

Kar naredi Bog, naredi dobro. Verujemo, da je to tako, ali kdaj podvomimo? Morda v trenutkih stiske prav težko verjamemo v to dobrost. Pa vendar smo vedno znova povabljeni, da v srcu obujamo zavedanje tega.

Sedmi dan počivamo. Dan namenimo molitvi in medsebojnim odnosom. Je počival tudi Jožef, Jezusov skrbnik, ki ga danes častimo kot svetega Jožefa? Gotovo je počival, saj je živel v okolju, kjer je bil sobotni počitek res strogo zapovedan. Na praznik svetega Jožefa imamo priložnost, da pred Bogom pogledamo svoje delo in počitek. Je vse po Božji volji ali bi lahko naredili na področju dela in počitka še kakšen korak globlje?

Po tem, ko še enkrat prisluhnemo odlomku, si vzamemo nekaj trenutkov tišine za premišljevanje in pogovor z Bogom.

Zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro.

Hvala ti, naš Stvarnik, za dobroto, ki je v vsem, kar si ustvaril.

Hvala ti za vse, kar si nam podaril.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Youngmin, Daydreams

Iz svetega evangelija po Janezu

Naslednji dan je množica, ki je ostala na drugi strani jezera, videla, da je bil tam en sam čoln in da Jezus ni stopil v čoln s svojimi učenci, ampak da so učenci odveslali sami. Iz Tiberije so pripluli še drugi čolni v bližino kraja, kjer so po Gospodovi zahvalni molitvi jedli kruh. Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi, kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

»Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili.«

Priznati moramo, da tudi mi pogosto iščemo Jezusa, da bi se nasitili, da bi se počutili dobro. Jezus nam sicer res želi dati dobro, vendar nas tudi vabi, da mu sledimo. Vprašajmo se, kakšna je naša molitev. Kako molimo? Poslušamo Božji glas in mu sledimo? Se odločamo v skladu z njegovim vabilom?

Pomagaj nam, Gospod, da ne bomo pri tebi iskali samo izpolnitev naših prošenj in dobrega počutja, ampak, da te bomo poslušali, se vsak dan znova odločali v skladu s tvojo voljo, izbirali pot ljubezni in ti sledili.

Učenci so vprašali Jezusa: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus jim je odgovoril: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Potrebna je torej vera. Nevarno bi bilo delati – četudi nekaj objektivno dobrega – brez vere, brez resničnega odnosa z Gospodom. Pogosto ravnamo tako, kot sami mislimo, da je najbolje za nas, pogosto izberemo najbolj lagodno pot, tisto, kjer se dobro počutimo. A ta ni nujno, da nas vodi v srečo.

Gospod pomagaj nam, da bodo naša dejanja pričevala zate, da bodo izhajala iz vere in pokorščine tebi.

Vem, Jezus, da me želiš vsega, da verovati pomeni vključenost vse moje osebe v odnos s Teboj in ne le mojega delovanja. To spoznanje me osrečuje. Danes, Jezus, te poslušam in se ti popolnoma izročam.

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo, ki v meni budi vero. Izročim se v Njegove roke in zaupam, da je vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Glasba: Remebrance, YoungMin

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 3. poglavja iz Evangelija po Janezu.

Med farizeji je bil mož, Nikodem po imenu, judovski prvak. Prišel je k Jezusu ponoči in mu rekel: »Rabi, vemo, da si od Boga prišel kot Učenik, kajti nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, ako ni Bog z njim.« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Ako se kdo znova ne rodi, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodem mu reče: »Kako se more človek roditi, ko je star? Mar more vdrugič iti v telo svoje matere in se roditi?« Jezus odgovori: »Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, kar pa je rojeno iz Duha, je duh. Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba vam je, da se rodite znova. Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.«

Vse v današnjem evangeljskem odlomku kliče po novem življenju, po novem rpjstvu, prerojenju. Nikodem je prišel k Jezusu ponoči. Ta podrobnost pri evangelistu Janezu označuje predvsem stanje Nikodemovega duha. Bil je v temi, nevednosti, nesmislu, obenem farizej, član ločine, ki je bila znana po zavračanjau Jezus kot Odrešenika. A Nikodem v svojem stanju išče luč, išče življenje. To iskreno iskanje ga pripelje k Jezusu. In Jezus ga sprejme ponoči, torej ko je bil še v temi.

Evangelij nam želi dati pogum. Nič v nas ni tako temno, da tega Kristus ne bi mogel razsvetliti s svojo lučjo. Nič ni tako mrtvo, da Kristus s svojo milostjo ne bi mogel oživeti. Prav to smo okušali v Svetem Tridnevju. Od teh svetih dni nas loči že teden dni, prežetih z vsakodnevnimi dolžnostmi, izzivi in skrbmi. Jezus nas zato ponovno vabi: "Pridi k meni, s tem, kar si, v svoji temi, s tem, kar potrebuje odrešenje. Na tebi želim narediti čudež, ki sem ga storil v veliki noči. Čudež, ki ga nad kruhom in vinom naredim pri vsaki sveti maši. Prinesi mi sebe, da te preobrazim, da ti dam svoje življenje.

Brez ovinkov izročim sedaj Gospodu vse, kar potrebuje novega življenja, novega zanosa, novih moči. Predstavljam si, da se k Jezusu prikradem kakor Nikodem in se z njim zaupno pogovorim o vsem, kar se mi dogaja v življenju. Jezus me posluša. In tudi jaz poslušam Njega, ki mi govori: “Predaj mi in dovoli, da v tvojo temo posvetim z žarkom vstajenja.”

Nikodem je bil zraven ob Jezusovem pogrebu. Tam je doživel grob kot kraj smrti. A le za tri dni. Potem je ta kraj postal kraj vstajenja, kraj življenja. To lahko postane vsak trenutek našega življenja, če ga hodimo z Gospodom. Hodimo z njim v tednu, ki je pred nami.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

V enajstem poglavju Evangelija po Janezu smo prebirali o Lazarjevi smrti, Jezusovem joku in kako je Lazar na Jezusovo besedo naj pride ven iz groba prišel iz groba. S tem dejanjem si je Jezus pridobil med Judi nekaj novih vernikov, pa tudi nekaj sovražnikov. Šest dni pred veliko nočjo je Jezus na gostiji.

Iz svetega evangelija po Janezu

Šest dni pred veliko nočjo je prišel Jezus v Betanijo, kjer je bival Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Napravili so mu tam gostijo in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Marija je vzela funt dragocenega olja iz pristne narde in je mazilila Jezusu noge ter mu jih brisala s svojimi lasmi, in hiša se je napolnila z vonjem olja. Rekel je tedaj eden izmed njegovih učencev, Juda Iškarijot, ki ga je pozneje izdal: »Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarjev in razdalo ubogim?« Tega pa ni rekel, kakor da bi ga skrbeli ubogi, ampak ker je bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je vanjo devalo. Jezus je rekel: »Pusti jo, prihranila ga je za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.«

Velika množica Judov je zvedela, da je tam, in prišli so ne le zaradi Jezusa, marveč da bi videli tudi Lazarja, ki ga je bil obudil od mrtvih. Sklenili pa so veliki duhovniki umoriti tudi Lazarja, ker je mnogo Judov zaradi njega odhajalo in verovalo v Jezusa.

Kmalu bo …Jezus ve kaj bo, njegovi učenci in prijatelji ne vedo. Kot je običajno na obiskih, se veselijo drug in drugega in to srečanje proslavljajo z gostijo. Tudi tokrat Marta streže in tudi tokrat se Marija ukvarja z drugačno skrbjo za prijatelja Jezusa kot njena sestra.

Olje iz pristne narde je bilo izredno drago. Marija ga je uporabila za Jezusa. Je vedela kaj ga čaka? To olje so vtirali v telo pokojnih kraljev in bogatašev. 

Judu to ni bilo všeč.

Prisluhnimo še enkrat in potem premišljujmo v tihoti. Pozorni smo na svoje občutke, misli … Lahko se vživimo v dogajanje na gostiji. Lahko vonjamo čudovite dišave. Predvsem je pomembno, da poskušamo slišati kaj v nas prebudi v svojo besedo Bog. K čemu nas kliče, k čemu nas spodbuja … Morda dobimo namig, kako naj preživimo čas do Jezusovega pogreba in njegovega vstajenja.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: YoungMin You, Serenity

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 9. poglavja iz Evangelija po Janezu. Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«

"Jezus pa je krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napotil v tempelj." Na Oljski gori je Jezus rad molil. Tja se je pogosto umikal in tam so ga pred smrtjo aretirali. Zanimivo je, da njegovi molitvi sledi preizkušnja – pismouki in farizeji so ga namreč preizkušali, da bi ga mogli tožiti – , kot bi odlomek hotel povedati, da prava molitev ni prostor miru, pač pa nas molitev pripravlja na preizkušnje.

Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« Jezusova preizkušnja je, da mora izbrati pravično rešitev ob očitnem grehu. In očitno se Jezusova pravičnost razlikuje od pravičnosti pismoukov in farizejev. Ti želijo smrt žene, ki so jo zasačili v prešuštvovanju, Gospod pa pravi nočem smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi. 

Pismouki in farizeji hočejo vedeti, na kateri strani je Jezus: na Božji ali na strani grešnikov. Seveda je Jezus na Božji strani, a prav zato je na strani grešnikov. Resnice ni mogoče zanikati, ampak mora priti v življenja drugih ne kot kamen, ki ubija, ampak kot priložnost, da se človek iz greha dvigne.

Sad molitve je zavedati se, komu pripadamo in ne, kaj naj bi storili drugi. Prav tako pa nas molitev uči živeti daleč od greha: »Pojdi in odslej ne gréši več!« 

Tako kot so Jezusa prosili učenci, ga prosimo tudi mi: Gospod, naúči nas moliti. In Gospod nam bo rekel: molíte takóle: 

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. 

Pridi tvoje kraljestvo. Zgôdi se tvoja volja 

kakor v nebesih tako na zemlji. 

Daj nam danes naš vsakdanji kruh;  in odpústi nam naše dolge, 

kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; 

in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega.  

Če namreč odpustite ljudem njihove prestopke, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših prestopkov.« 

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo in odpuščanje.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Evangelij prebrala: s. Ema Alič

Glasba: s. Klara Jarc, Kratka modrina

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 4. poglavja iz Evangelija po Janezu.

"Tisti čas je Jezus iz Samarije odšel v Galilejo. Sam Jezus je namreč pričal, da prerok nima časti v domačem kraju. Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so vse vedeli, kar je bil storil v Jeruzalemu ob prazniku; kajti tudi oni so bili šli k prazniku. Prišel je torej spet v Kano Galilejsko, kjer je bil spremenil vodo v vino. Bil je pa neki kraljevi uradnik, čigar sin je bil bolan v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in prosil, naj pride in ozdravi njegovega sina; bil je namreč že na tem, da umrje. Jezus mu je tedaj rekel: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« Kraljevi uradnik mu pravi: »Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!« Jezus mu reče: »Pojdi, tvoj sin živi.« Mož je verjel besedi, ki mu jo je rekel Jezus, in je šel. Že na poti pa so mu prišli naproti služabniki in povedali, da njegov sin živi. Povprašal jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: »Včeraj ob sedmi uri ga je pustila mrzlica.« Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je Jezus rekel: ›Tvoj sin živi‹. In veroval je on in vsa njegova hiša. To je bil že drugi čudež, ki ga je Jezus storil po svojem prihodu iz Judeje v Galilejo."

Skupaj z Jezusom smo prišli v Kano, kjer je Jezus pred časom naredil prvo znamenje: iz vode je naredil vino. Evangelist Janez nikoli ne opiše čudeža z namenom, da bi se ustavili pri njem: pri občudovanju Jezusove moči in se zgolj veselili darov, ki smo jih prejeli. Janez nas želi povabiti dlje. Preko čudeža smo povabljeni prepoznati Jezusa kot poslanega Odrešenika. Jezus je ponovno prišel v Kano, da bi potrdil in razširil sporočilo prvega znamenja.

Prvo znamenje se zgodi na svatbi. Svatba je znamenje novega začetka, ki upa na novo življenje. A na svatbi zmanjka vina. Če je voda potreba za življenje, je vino tisto, ki življenju daje polnost. In te polnosti življenja je začelo zmanjkovati. Te polnosti, zaradi katere je Jezus prišel.

Pri drugem znamenju v Kani se zgodi prav isto. Sin umira, življenje mu počasi uhaja. Kraljevi uradnik pride do Jezusa s prošnjo, da sinu vrne polnost življenja.

Obrnem se na Jezus in molim tudi sam. Pomislim, kje v mojem življenju manjka polnosti življenja, kje čutim, da življenje odteka v prazno, kateri del mene je bolan in me duši, duši moje odnose, moj mir, mojo rast v dobrem … Vse to položim pred Jezusa in ga prosim, da pride in ozdravi.

»Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete,« pravi Jezus. Vabi nas ga dvignemo pogled od tega, kar je bolno in kar prinašamo preden. 

Spomnimo se, da pripoved ni opis čudeža, ampak znamenja. V ospredju ni ozdravitev sina, ampak oznanilo o tem, da je med nami Odrešenik. Glavno sporočilo se skriva v spremenjenju, ki se je zgodilo s kraljevim uradnikom. Bodimo pozorni, da je ta sprva imenovan kraljevi uradnik, nato mož oz. človek, nazadnje pa oče. To ponazarja, kako se je spreminjala njegova vera, ki pomeni odnos do Boga. Ko je bil imenovan kraljevi uradnik, je bil Bog zanj kot gospodar, na katerga ga vežejo neke obveznosti. Nato je bil imenovan človek, saj je stopi v odnos z Njim. Na koncu pa beremo, da je oče, ker ga je njegova vera pripeljala v odnos domačnosti z Bogom.

Gospod Jezus, veliko stvari iz dneva v dan polagam pred tebe. Vse, kar se mi v življenju dogaja (lepo ali težko), naj me zbližuje s teboj. Pošlji Svetega Duha, da mi pomaga, da ne prihajam pred tebe kot uradnik, ampak kot sin, kot hči, sestra, brat.

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Impro-aC, s. Klara Jarc

Danes bomo premišljevali ob odlomku iz Lukovega evangelija. Vstopili bomo v kraj Jezusovega odraščanja in prosili za dar vere, odprtosti in ponižnosti, da bi mogli v polnosti sprejeti dar odrešenja.

Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.«
Vsi v shodnici so se razsrdili, ko so to slišali. Vstali so, ga vrgli iz mesta ter odvedli na rob hriba, na katerem je bilo njih mesto sezidano, da bi ga pahnili v prepad. Toda on je šel po sredi med njimi – in je odhajal.

Ko je Jezus začel s svojim javnim delovanjem v Galileji, je prišel tudi v Nazaret, v kraj kjer je odraščal. Poučeval je v shodnici in  ljudje, ki so ga poznali kot Jožefovega sina, so se najprej čudili njegovim besedam, takoj, ko so zaznali ogroženost, pa so pobesneli in Jezusa odvlekli, ne le iz shodnice, temveč tudi iz mesta, da bi ga vrgli prepad.
Jezus s svojo nevsiljivo, a jasno besedo, z resnico, ki varuje dostojanstvo vsakega človeka, tudi danes mnogim stopa na žulj. Morda se prav zato delamo, da ga ne potrebujemo in ga skušamo spraviti ven … Ven iz naše zgodovine, ven iz našega izrazoslovja, ven iz naših javnih ustanov, ven … Postaviti Boga tja, kjer ne bo moteč in se zaradi njegove bližine ne bomo čutili ogroženi. Toda, Jezus, čeprav mnogim v posmeh, vendarle stopa sredi med nami, kakor Odrešenik.
Kakor tisti, ki ne želi preslišati naših stisk. Kakor naš brat in ne kakor tisti, ki bi se ga morali znebiti.
Tolažilno je, da Jezus ne gre mimo tistih, ki imajo vrata svojega srca odprta za dobro. Pravzaprav le tam, kjer ga v veri sprejmemo, lahko Njegov prihod, dotik, pogled zares spreminja naša življenja.
Kaj v meni prebuja današnja Božja beseda? Kakšne misli, občutja me spremljajo ob prebranem odlomku? Kako si želimo vstopiti v nov teden? Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem. Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.

Pripravila: s. Tina Dajčer
Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc