Ščepec poezije

Simon Gregorčič: Soči

Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!

##########

Alja Adam: Čas

Obstajajo trije časi, prvi je dosleden bančni uslužbenec,
vsak mesec odtrga vsoto denarja z računa,
vsako jutro me z brnenjem vrže pokonci.

Drugi je krokodil, zavit v mulju, premika se neopazno,
preži na misli, korake. S svojo težo pritiska na možgansko dno
kot ljudje, ki so pustili vdolbino v moji postelji,
v katero bi padla, če se ne bi oprijela roba.

Tretji, zaprt v notranjost telesa kot plodovna voda,
tekočina v pljučih starke
se ob smrti, odhodu ljubljenega,
zgošča v občutku neskončnega trajanja.

##########

Aleš Šteger: Vrnitev domov

Na vijačnem stopnišču,
Okrog lončkov z uvelimi rožami,
Cveti rja.

Kovčki, polni umazanega perila
In starih vprašanj, me delajo opotekavega.
Kot da bi od praga do praga selil nemir.

Poslednjih štiristo kilometrov sva molčala.
Noben od naju ne vé, če bo moč premolčati
Tudi tišino prihoda.

Pogled v kopalniškem ogledalu,
Pred katerim sem zbežal tako daleč,
Me ni niti za hip izgubil spred oči.

##########

Anja Golob: Kaj je sreča

Nekdo je zavezal,
ni nujno, da bo držalo,
dolg drog na streho avtomobila,
ki pospešuje v ovinek.
Človek zaveže,
moteče se bitje,
na videz benigen drog.
Če bi ga vezal bog,
bi mogli biti absolutno gotovi,
da se izognemo prežeči nesreči?

Nekdo je zavezal,
ni nujno, da bo držalo,
močno vrv okrog dolgega droga,
ki so ga krepke roke
pravokotno vpele v kovinske
nosilce.
Če bi jo vezal bog, bi bog
res hotel zavezati vrv tako,
da binglja z droga?

Nekdo je zavezal,
ni nujno, da bo držalo,
na konec vrvi lesen disk,
ki ima v sredi luknjo.
Če bi ga vezal bog, ne bi,
praktičen kot je le bog,
namesto njega zgolj zvezal
debelega vozla?

Vse je vzdržalo -
drog, vrv, disk in človek.
Zamišljeno si v prvi poletni
mrak v kotu dvorišča na
novi gugalnici žvižga deček.
In sam ljubi bog se ziba z njim,
razposajeno brundajoč v
istem ritmu. Vse stoji,
v drobnem hipu
za droben hip
deček droban
semtertja ziblje
celo neskončno
vesolje -

no, to je Sreča.

##########

Dragotin Kette: Aj, ta lepa krčmarica

Aj, ta lepa krčmarica,
kak je gladka, kak je sladka,
ona ima bujne grudi,
ona ima dva podbradka!

Do enajstih me ljubila,
potlej me poditi jela...
Vzela mošnjo, srce, pamet -
da le ni klobuka vzela!

Da le ni klobuka vzela
moja lepa krčmarica!
Drugo mi bo že vrnila,
kadar moja bo ženica.

##########

Milan Dekleva: Latinska četrt

hrošček
tvoja krila
so tkanina vesolja
ki se ponavlja
in ponavlja
v dežju
in kimanju lune
ko z njimi zamahneš
je zemlja za pihec lažja
ker kategorični imeprativ
hlapi
in srne vlažno dihajo
za džambo reklamami
a zakaj
zakaj mora
otrok spati na ulici
in se v sanjah igrati
z zvoki mesta
s prhljajem
ki je posut po
tkanini vesolja
zakaj ga krila
na nosijo več

##########

Maja Haderlap: Mak in manira

kako vsakdanja sva postala!
dan za dnem vlečeva utečene
vijuge po hiši, briševa drobtine
z mize, dvigujeva kozarce
za vino proti svetlobi in skrbiva
za čiste umivalnike. vlečeva lase
iz odtoka, zlagava račune
na polico, govoriva si žal besede
in komplimente. včasih pa tudi
sadiva rožice. najine izurjene
noge se privijejo druge
k drugim, temen sok steče
po najinih žilah, pusti rdeče
madeže na koži. plodiva črna
semena, brez otrok kot sva. trosi
omame plavajo v sladikavi slini,
ki si jo puščava na telesih,
kot škrlatno sled, v skritih gnezdih
potomci iz samih vzdihljajev.

##########

Tone Pavček: Naše pravice

Pravica pravic je pravica živeti,
biti otrok, za srečo rojen,
tata in mamo ob sebi imeti
in jima padati veselo v objem.

Lepa pravica je teči po trati
in ne biti kot trava teptan,
učiti se brati in biti med brati
enakovreden in spoštovan.

Rasti kot rastejo jelke in bori,
poslušati pesmi, ne pokov granat,
in potem enkrat ob majniški zori
reči nekomu: Imam te rad!

In še: biti duša v svetu brez duše,
majhna svetloba sredi velike teme,
ali vsaj kaplja v obdobju suše,
ne biti nihče, a otrok, ki je vse.

##########

Alojz Gradnik: Rosna kaplja

Skoz okno sije nate lunin žar
in srebrni ti vrat, roké in grudi.
Kdaj konec bo tej bolečini hudi,
ki ji ne morem biti gospodar?

Ne vidiš? Tresem se. Na tvoji koži
ko rosna kaplja sem na beli roži.

Izskraj me! Ko kaplja v roži zgine
in dá ji novo rast, za tvojo slast
zgubé se v tebi moje bolečine.

##########

Alojz Ihan: Nekdo se igra

Nekdo se igra, ko ponoči v otroških
sobah koraka po parketu in premika
stole; nekdo se igra, ko policajem
zamenja kartoteke zločincev in nedolžnih
žrtev; nekdo se igra, ko predsednikom
držav anonimno pošilja
nevarna sumničenja in strateške načrte;
nekdo se igra, ko zapakira svobodo
v lažno embalažo; nekdo se igra, pa
ga nihče noče razumeti in razkrivati
njegovih veselih potegavščin, nihče ga
noče pohvaliti in se skupaj z njim
smejati, čeprav iz psihologije vemo,
da prezrt otrok prav lahko postane
tudi hudoben.

##########

Karel Destovnik Kajuh: Bosa pojdiva dekle obsorej

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih češnjevih vej
sežem ti nežno v dlani koprneče.

Beli so, beli so češnje cvetovi,
temni, pretemni so talcev grobovi.
Kakor ponosni galebi nad vodo,
taki so pali za našo svobodo.

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva med bele cvetove,
v krilo nalomiva češnjevih vej,
da jih poneseš na talcev grobove.

##########

Matjaž Pikalo: Eno

Eno, midva sva eno, čeprav sva dva.
Midva, jaz in ti, se bogu klanjava. Ko
sva ležala pod obokom zvezd, me je
postalo strah, ker tako hitro letimo
skozi vesolje. To je en strah, ki ga
čutijo otroci, midva. Sonce in burja.
Ladja ob pomolu pristaja. Počasi se
spuščava proti feralu. Koliko sveta!
Delavci brez rokavic razkladajo
tovor. Mogoče res ne dišim več kot
včasih. Ne vem tudi, ali sem te objel
zaradi drugih ali tebe, sploh ne vem,
da sem te. Ti veš za vsak svoj dotik
in objem. Jaz vem le - da sva, je
potrebno samo eno. Midva, enkrat
objeta od večnega sonca.

##########

Feri Lainšček: Mama

Mama je zmeraj
na tvoji strani,
tudi če nimaš prav,
te brani.

Pomaga ti iz zadrege
in vse napravi zate,
saj mama zares
verjame vate.

Lepo je, da ima tudi
mama mamo,
da kdaj nasloni
glavo na njeno ramo.

Ni večjega bogastva
na tem planetu,
kot je ljubezen v srcih
vseh mam na svetu.

##########

Berta Bojetu Boeta: Ciganova ljubica

Povaljaj me nocoj v prahu
svojih popotnih nog,
prižgi si ogenj na moji koži
in izpij kozarec,
ki se ti ponuja.
Je težka kri,
je ogenj kri,
razbeljena je poljubila nebo.

Daj, cigan
mi pesem svojih rok na to telo,
iz mojega vodnjaka se napij
za dolgo prašno pot,
za novega človeka,
ki ga bom nosila s seboj,
ko bo v daljavo cingljal tvoj voz.

##########

Tone Škrjanec: Ljubezenska pesem

oblaki se prerivajo
kot trop preplašenih
blejajočih ovac. ves čas
imaš oči, ki so pokrite
z očali. vse vem. poznam
dotik tvojih prsi, vonj
tvoje kože in vsi smo
po svoje zadovoljni.
jemo surove školjke
z limono. življenje
je vroče in en tak
velik čudež.

##########

Maja Vidmar: Kako se zaljubiš

Kako se zaljubiš
v človeka?

Gledaš ga in gledaš,
motriš ga skozi leta
in dneve, podnevi in
ponoči, skozi rojstva
in skozi mrtve,
umrle in pobite,
skozi moške in
ženske, skozi otroke,
skozi otroke,
skozi dež in skozi
kamne gledaš.
Gledaš. Tudi ko
tvoje oči prenehajo
gledati, gledaš.

##########

Jože Udovič: Anketa

Živeti v krajih,
kjer sončne ure niso ponarejene,
kjer vranom ni dano, da žalijo dan,
kjer ne posekajo drevesa zato,
ker cvete, pa ne rodi,
kjer vedo, da človek
lahko živi v nevidni hiši,
kjer ujedam ne pojejo žalostink,
kjer se nihče ne boji studenca,
kjer ne sramotijo besede, če krvavi.

##########

Peter Levec: Po dežju

Drobnó rosi ... še hip, še dva -
in vse lahnó jasni se.
In pred očmi pokrajina blesti se,
kot bi bila iz stekla in srebra.

Pa stopaš lahek prek polja.
Po potih se blestijo mlake -
in v njih uzreš raztrgane oblake
in sebe in nebo, ki je brez dna.

##########

France Prešeren: Turjaška Rozamunda

Hrast stoji v turjaškem dvóri,
vrh vzdiguje svoj v oblake,
v senci pri kamnitni mizi
zbor sedi gospode žlahtne,
ker Turjačan spet gostuje
Rozamundine snubače.
Rozamunda roža deklic,
čast dežele je domače;
nje pogledi, svítle strele
z néba jasnega poslane,
deleč krog junakov srcam
vžigajo skeleče rane.

Dókaj jo baronov snubi:
troje iz dežele laške,
troje iz dežele nemške,
troje 'z štajerske in kranjske,
ino zraven Ojstrovrhar,
ki so boji mu igrače.
Lep junak srce bil vnel je
gospodične zlo košate;
ki ukaže mu, de prosi
od očeta jo in žlahte.
Njemu oča nje napravi
imenitno gostovanje,
Rozamundo mu obljubi,
reče mu pripeljat svate
v treh nedeljah, de nevesto
'z hiše spremijo domače.

Tje h gospôdi se približa
pevec razglašene slave;
próšen strune ubere, poje
dela vitezov junaške,
in deklet oči nebeške,
sŕca od njih ognja vžgane.

Ko premolkne, ga popraša
teta Rozamunde zale,
de bi jo čez vse pohvalil,
reče mu besede take:

"Tí povej nam, ki obhodiš
bližnje ino daljne kraje,
kje bi neki dekle raslo
lepši od neveste naše?"

"Bog jo žívi gospodično,
Bog ji hčere daj enake,
tak cveteče, tak sloveče!
Bog ji sine daj junake!
Pod cesarjam zdéj narlepši
cvet turjaška roža rase;
sestra bášetova v Bosni,
sonce vse lepote zdanje
po vsem svéti razglašena,
ako slave glas ne laže,
sama bi utegníla biti
lepši od neveste vaše."

Ni nevesti všeč, kar reče,
mal' odgovor ji dopade,
lica spremeni rudeče,
nejevolja jo prevzame,
Ojstrovrharja pogleda,
reče mu iz jeze nagle:

"Slišim, de so Bosnijaki
v sužnost gnali kristijane,
res junakam je sramota,
de jih še obklada jarem.
Meč opaši, Ojstrovrhar!
hlapce zberi in tovarše,
bášetovo izpeljite
sestro, ako kaj veljate.

Radi dali bodo Turki
zanjo naše vam rojake.
Brez otrok moj zakon bodi,
brez veselja leta stare!
ako šla bom préd k poroki,
ako préd moža objamem,
ko pripelješ Bosnijanko
v grad turjaški, de verjamem,
de je take res svetlobe
turško sonce, kakor slave!" -

Ženin z njo obljubljen svoje
zbere Ojstrovrhar hlapce,
po prijatlje bližnje pošlje,
in si ójster meč opaše,
ročno jezdi nad Turčine,
spolnit voljo svoje drage.
Ne globoka reka, Kolpa,
ne vdržé ga turške straže,
meč krvavi v močni desni,
pred seboj drvi Bosnjake,
bášetovi grad razdene,
reši 'z sužnosti rojake,
z njimi bášetovo lépo
sestro vitez s sabo vzame,
črnooko, svetlolično,
rásti in podobe rajske;
vseh lepot bila je sonce,
ki so tisti čas sijale.

Bolj ko lepa Rozamunda,
lepši Lejla mu dopade,
v grad turjaški je ne pelje,
na svoj grad domú jo vzame.
Cvet junakov, Ojstrovrhar,
ji srce nedolžno gane.
Vero zapusti Mahóma,
turške šege in navade;
ko bila se naučila
vseh resnic je vere prave,
jo je krstil, potlej njiju
je poročil grajski pater.

Rozamunda gréde v klošter,
čast ljubljanskih nun postane.

##########

Saša Vegri: Družina II

Zajtrkujem v urejenem naročju.
Tako je prav,
tako je spodobno,
tako je najprimerneje.
Vse dobro tesni.
Tesnijo čuti,
tesnijo besede,
tesnijo vrata in okna.

Ti v flanelasti srajci,
jaz nasproti tebe
(pesek na jugu
kaktusi na jugu).
In kaj zato.

Pojedla sem zadnji grižljaj.
Ugasil si cigareto.
Gledam dim.
Gledaš moja usta.

Ti v flanelasti srajci,
jaz nasproti tebe.
In kaj zato.
Tako počasi.
Tako hitro.
Tako za vedno.

##########

Tone Seliškar: Begunci

Potujejo po gozdovih in skrivnih stezah,
počivajo pod hrasti, bukvami in ob brezah
in spet potujejo
čez jarke in skale in bredejo vode,
po dežju in snegu in v noge jih bode
trnje in kamen
ter gredo mimo znamenj
požigov, pokolov in tug.

Ob njivi trohni prevrnjen plug ...
Na sestradanih prsih je dete umrlo
in mati mu s prsti jamico grebe
in v vrsti bežečih gre misel: Strlo, oh, strlo
bo morda še mene in tebe ...
In spet potujejo
zjutraj, popoldne, vso noč in ves dan
ter so prepolni žuljev in ran.

Otroci so lačni kruha in vekajo,
možje si z drevesa veje sekajo.
Plamen jim greje premrla telesa,
z oblakom so črnim zastrta nebesa.
In spet potujejo ...
Čez jarke in skale in mimo grobov,
skozi požgane vasi in globine gozdov.

Smrt jih preganja
vse dlje in dlje,
na zemljo omahne starec, dekle
in glad, glad jim prežiga kri,
na vešalih sosed visi ...

V srcu pa nosijo hrepenenje lastavic
in znova potujejo, znova se vračajo,
v ruševinah kamenje obračajo
ko jata iz gnezda pregnanih ptic.

##########

Boris Kumer Božo: Horizont

Na večernem nebu
črna črta
seka horizont
na dva enaka dela.

Eden tebi,
eden meni!
Pravi smrt.

Strinjam se,
izberi
enega od delov horizonta
levo - desno črne črte!

Ti izberi,
vzamem, kar ostane!
Pravi smrt.

Jaz revež
pa ne vem izbrati,
ali enega od delov horizonta
levo - desno črne črte
ali kar ostane -

smrt!

##########

Ciril Zlobec: Večer

Vse poti so se skrajšale,
začenjajo se in končajo
na hišnem pragu.

Svet se je zožil
v ta mali krog svetlobe,
ki ga je ustvarila
prižgana svetilka.

Postelja je zadrhtela z vonjem
po zeleni travi
in žena je kot zemlja,
ki čaka dežja,
da ugasi njeno žejo.

##########

Kajetan Kovič: Odhod

Odšel bo iz te dežele
in ne bo se več vrnil.
Zapustil te bo okus
po njegovih ustih,
mraz bo na svetu
in gola boš
brez njegovih poljubov.
Ničesar več ti ne bo daroval
in mrtvi bodo darovi preteklosti,
ker dar -
to je bil on sam.
Šel bo,
kot tolikokrat,
gledala boš za njim,
klicala boš za njim,
vse bo,
kot je bilo,
samo to bo drugače -
ne bo se vrnil.
Zmeraj bolj bo odhajala
njegova bližina.
Postal bo,
kar ti je včasih govoril -
daljava, dih vetra,
bežeča voda.
A tudi tam ga ne bo.
Nikjer
ga ne bo.
Tuje sonce bo vzšlo
in ta dežela
ne bo več tvoja.

##########

Milan Jesih: Bog, se mi zdi, rad vidi lepe dame

Bog, se mi zdi,
rad vidi lepe dame,
in rad jih gleda z mojimi očmi,
zato s seboj me po Ljubljani vzame

in ves popoldan klativa se okrog.
Vem, kaj bo rekel, ko bo spregovoril:
"vseeno so bolj čedne v Mariboru."
Že ve, saj je ja Bog.

##########

Svetlana Makarovič: V tem mrazu

Mi smo drug drugemu tako naredili,
da se med sabo ne poznamo več,
v tem mrazu.
Od časa do časa kdo koga umori
ali pa kakšnega novega zaplodi,
v tem mrazu.
Pa to še zmeraj ni tako hudo,
da ne bi lahko še huje bilo,
v tem mrazu.

##########

Karel Destovnik - Kajuh: Naša pesem

Moja pesem ni le moja pesem,
to je krik vseh nas!
Moja pesem ni le moja pesem,
to je boj vseh nas!

Biti mlad v teh težkih časih,
to se pravi
brez mladosti biti mlad,
zreti starega sveta propad,
skrivati premnogo nad,
to se pravi biti mlad …

Pa je vendar sreča biti mlad,
biti mlad in poln nad!

##########

Frane Milčinski Ježek: Prižgimo luč

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije!
Iz oken vsake hiše
naj prek dežel in mej
srebrno cesto riše,
da bomo šli po njej.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Naj luč na ceste sije!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije!
Za otroke naše male:
ko njihov bo ta svet,
naj vrt jim bo, ne skale,
kot bil milijon je let.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Naj luč na ceste sije!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Naj luč na ceste sije!
Prižgimo jo vsi hkrati, po celem svetu hkrati,
da bodo – kdove odkod –
utrujeni soldati
domov spet našli pot.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Po celem svetu hkrati!

LJUDJE, PRIŽGIMO LUČ! Po celem svetu hkrati!
Naj sveti kdo ve kam,
saj kdaj že plamen sveče
pokaže pot do sreče,
človeku, ki je sam.
PRIŽGIMO LUČ, LJUDJE! Po celem svetu hkrati!

##########

France Prešeren: Al bo kal pognalo seme

Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve;
kdor sadi drevo, al bóde zréd'lo veje, sam ne ve.
Se pod stropam néba trudi let' in dan nomad;
al pa konec leta bóde kaj prireje, sam ne ve.
In kupec po sveti hodi, al pa kaj dobička bo,
za blago kadar gotove dnarje šteje, sam ne ve.
In vojšak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom,
kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne ve.
Lej! tak pevec teh gazelic, al jih bereš tí, al ne,
al pri njih srce ledeno se ogreje, sam ne ve.
In al veš, de tí ga vnemaš, tí mu pevski ogenj daš,
al se smel bo razodeti saj pozneje, sam ne ve.

##########

Igo Gruden: Ribič

Od Krasa veter je zavel
in jadro pisano napel
sred tihega večera:
je jadro lepo pisano,
na njem srce narisano
in upanje in vera.

V zapadu rob neba medli -
in prva zarja že gori
in trepeta z azura;
nad barko ptič je zahreščal -
in daljna istrska obal
je samo še kontura.

Obraz od bede spačen ves
in duh teman in mračen ves
in roke vse krvave:
počasi ribič v mrak vesla,
ne vidi morja ne neba
in ne noči sanjave.

##########

Kajetan Kovič: Poletje

Mogoče pa dnevi poletja
le zapustijo v nas
malo daljšo sled.
Kakšno pot,
ki se vije po gozdu,
skrita
pred hrupom sveta.
Kakšen kos morja
na obali
iz jantarja.
Mogoče potone v nas
čista črta
galeba
in zbegani roki
čez leta
dá
mirno gotovost
ali se
čvrsti korak
mlade živali
zbere
v raztresenem srcu
kot moč.
Lahkó da se
nepopisni
večerni oblaki
shranijo v nas
kot navdih
za ljubezensko pesem.
Veter,
ki gre skoz boróvje,
ima svojo stran
v nenapisani knjigi
in
mačja stopinja
pusti svoj odtis
na robu metafore.
Zime so dolge
v teh krajih
in skrbne živali
si polnijo kašče,
kjer jih zateče usoda,
ene v bogatih gozdovih,
druge na revni planjavi.

##########

Ivan Cankar: Dunajski večeri

V bogatih kočijah se vozijo
baroni, tatjè, bankirji,
mimo mladih kostanjev, skoz jasni večer,
ob nas siromakov špalirji.

Poznam te obraze, te tihe oči,
lokave, mežikajoče;
tatú, ki na čelu zapisan jim je,
izbrisati ni mogoče.

V glacé rokavicah se skrivajo
tatinski dolgi prsti -
dà, kradli so in prešéstvali
in ubijali vse po vrsti.

In kaj je napravil pravični bog?
Nasul jim je bogastva,
blagá in častí in odel jih povrh
še z glorijo veličastva.

Takó se vozijo tatjè
in hudo mi je siromaku,
ves truden in lačen in ves bolan
se spotikam ob vsakem koraku.

O kaj sem ti storil, pravični Bog?
Ali nisem nad tabo dvomil?
Pokaži mi v pismu zapoved svojò,
ki bi je ne bil prelomil!

Prešéstval sem in kradel sem
in ubijal - preštej vse tiste,
ki so me ljubili; razžalil sem
in ubil njih duše čiste.

In svojo dušo, nedolžno vso,
sem bil razžalil, oskrunil,
ubil sem jo - o dolg račun,
ki sem ti ga naračunil!

Zdaj prihajam z njim: Plačilo sèm!
Kakor drugim, tako tudi meni!
Zdaj trkam ne vrata: Plačilo sèm,
saldiraj račun pošteni.

##########

Tone Pavček: Bodi

Živeti.
Zmeraj do kraja.
Preživeti.
Začeti skraja.

Pa kaj zato,
če svet ni raven!
Pač bo, kar bo
in nekaj zraven.

Zato ne psuj,
Ne jadikuj
sam sebi tuj!
Se ne spodobi!

Temò izruj!

Bodi!

##########

Mila Kačič: Misel o smrti

Ni smrt tisto, kar nas loči,
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše. Brez pomena
zanje so razdalje, kraj in čas.

Vekovečna dragih je bližina.
Smrt je le združitve návečer.
Zemlja skupno je pribežališče
in poslednji cilj vseh nas je mir.

##########

France Pibernik: Za tih spomin

Bila je deklica tihe hoje,
toplih oči in belih rok.
Sredi polja včasih sem jo srečeval.
In ona mene.
Bilo je v juniju,
ko ni več maj sredi polja.
Včasih bi ji moral reči kaj.
Pa je ostalo vse tiho med nama.
Tisti junij in ves čas.
Za tih spomin.

##########

Nevenka Hvalec: Ujetost trenutkov (haikuji)

Kakšen užitek
pod zelenilom krošenj
srkati pomlad.

***

Modrina neba
sij regratove lučke
luna tke sanje.

***

Sonce in morje
v dotiku dvojine
poljubljata se.

##########

Lili Novy: Vse teče

Vse teče, nič se ne povrne
in nič ne pride več nazaj;
nikoli val se ne obrne,
sijoča zvezda se utrne,
v temi zgubi se njen sijaj.

Mi smo kakor na palubi
in plovemo v neznano stran;
zato trenutka ne izgúbi
in, kar s teboj potúje, ljubi,
doklèr ti svetli čas je dan.

Predana bitja glej, otroke,
mladóst, ki vre in ki trpi;
glej trud možá, glej stare rôke
in luč ljubezni pregloboke:
glej svoje matere oči.

Še kar se tebi v prsih skriva,
vse: up in borbo, strast, bridkóst,
kar hraniš kakor dobra njiva,
kar mêdlo v tebi se preliva,
vse glej in ljubi vso skrivnost.

A glej na vse kot iz daljine,
kot da že nič več tvoje ni,
kot da bi gledal na spomine,
na ladjo, ki s teboj izgine,
na luč, ki se v meglí gubi.

##########

Neža Maurer: Živeti

Živeti tu in drugod.
Povsod.
Gledati avtoceste in restavracije.
Gledati jezera in planine,
štetje denarja bankomatov.
Grickati pečene kostanje
in srebati domače vino,
nalito iz čistih, otožnih oči.

Biti tu in povsod.
Verjeti, da je vse res.
In ne znoreti.

##########

Uroš Zupan: Hvar

Vonj sivke, emblem otoka, se nenehno
dviguje do najine morske postelje. V dolgih
hodnikih kontinentalnega sna razpada tradicija
in tisoči kilometrov pisave bledijo na papirju.
Tu pozabljam, da bom na koncu verjetno
končal kot filozof, in spoznavam, da obstajajo
dnevi, močnejši od podob, s katerimi
jih opisujem. Ko se ljubiva, rdeča svetloba
zažiga morje in vsak dotik dlani se vpisuje
v mandalo, vsako vzletanje morskih lastovic
in vsaka kretnja roke, s katero mirim vihar
in dušim tvoj krik, da ne zbudi spalcev s
pokopališč nad morjem. Naj govorim
in pišem kar koli, v resnici ne poznam
nicesar, kar bi lahko častil in čemur bi
se lahko poklonil, razen ljubezni. In če si
tako oddaljen od časa, je težko verjeti,
da lovimo ugoden veter in jadramo v
paralelnih zgodbah, se le včasih, nošeni z
visokim valom, približamo drug drugemu,
da bi skupaj predihali tišino, v kateri
tehtamo deževje naših zemeljskih dni.
In če si tako oddaljen od časa, je tezko
verjeti, da obstaja, stara, neizprosna gospa,
ki smo jo pozdravili s prvim jokom in zdaj
vedri v naši senci. In če si tako oddaljen
od časa, je težko verjeti, da je mogoče
tudi neizbežno padanje v globino njenih
oči, tako kot vse stvari, del višjega, kozmičnega
načrta. Za svetle trenutke živimo. Za sled stopal,
ki se odtisnejo v mivko in jih voda, nasprotujočih
si morij preteklosti in prihodnosti, pusti
nedotaknjena. Nikoli za na gosto posejan
odpadni material, ki ga iz zemlje izkoplje
bolečina, a na koncu pozabi tudi najbolj
vztrajen in izurjen spomin. Na čoln,
ki te bo prepeljal prek Lete, vedno
čakaš sam. V Arkadijo se vstopa samo v parih.

##########

Saša Pavček: Hvala

Hvala, da si zaprl vrata
in pustil čas ledeneti zunaj.

Hvala, da sva se pogovarjala,
ko sva molčala.

Hvala, da sva postala
dve polobli iste Zemlje.

Hvala tvojemu gostoljubnemu posluhu,
da sem se lahko zatekla,
dobrohotnosti,
ki je moj sram sprejela.

Hvala očem,
če so videno shranile.

Hvala, če bova ostala,
kar sva bila.

##########

Mila Kačič: Išči me

V dneh samote
me išči med stvarmi,
ki se morejo iz ljubezni dati.

V pomladnem spreletanju ptic,
v oblakih in večerni zarji,
krvaveči,
ko se spaja s soncem.
V poletnih kresovih,
trepetajočih,
kadar jih jemlje vase
temina neba.
V divjanju vetrov,
prepletajočih se med sabo,
in v vejah dreves,
ki so objemajoče rôke.
V vsem me najdeš.

Ko zabredeš v vodo,
me išči v valu
in se ti bom zapletla med noge.
Školjka,
ki se je prisesala na skalo
in je več ne izpusti,
sem jaz.

V šelestenju trav me išči,
ki jih veter upogiba
in se mu s slastjo vdajajo,
v koreninah sem,
segajočih v srcé zemlje.

V vseh stvareh,
ki se morejo iz ljubezni dati
in iz ljubezni jemljejo,
me išči.
Povsod sem jaz,
je moja ljubezen.

##########

Pavel Golia: Pod nama sanjala Ljubljana

Pod nama sánjala Ljubljana
večerni sen,
v pretekli vek grad potopljen,
in v svoj opoj poljana.
Temnel odsev večerne zarje
je vrh planin
v vijoličastih morjih in
zmračilo se je barje.

Prišla po prstih noč je k nama,
ljubezen z njo,
objela naju je tesnó
z nevidnima rokama,
odvela naju v tajna carstva
tajnih naslad,
krog naju je bilà pomlad
in vse razkošje stvarstva.

Skovale diadem so zvezde blede
krog tvojih las,
tvoj nežni šepetal je glas
še nežnejše besede.
In sredi pestrih sanj narave
sva bila sen
iz zdravja in moči spleten
v naročju božje slave.

##########

Nejc Robida: Ostal bom

Ostal bom,
ostal bom v gibih svojih otrok,
v besedah onih za sabo.

Ostal bom v mislih
in zarezah v drevesih
in plastični ključavnici
tam nad Ljubljanico osladno.

Ostal bom v poljubih
in tvojih ustnah,
ostal bom z odtisi kolen v travi
in zamerah do sosedov,
ostal bom na spletu
in guglu in zbrisanem fejsbuku,
ostal bom v zavesti in v tvojem neredu.

Ostal bom v Paki,
v ogorku v porjaveli piksni,
ostal v besedi,
občasnem obupu in
grobu ob šmarški štrekni.

##########

Laura Repovš: Prostor med nama

Še težje kot zarezati v prazno stran
je vstopiti v prostor, ki molči
med nama. Kaj ljubezni naredi
razdalja, ki zaluča še en dan

v koš pričakovanja in za dlan
zgreši? Kako nahraniti utrip
povezanosti, da ostane živ
in svež? Kako miriti jezo ran,

ko greš še stotič, ves in gol, na sol
odsotnosti? In kolikokrat še
lahko poljubiš vrata, ki jih ne

odpre noben pogum, nobena nežnost?
Kako rešiti razdejano stran?
Kako vstopiti v prostor, ki boli
med nama?

##########

Srečko Kosovel: Kultura gre svojo pot

Kultura gre svojo pot.
Kakor luč je: njena sila je v tišini in svetlini;
ne hrumi kakor življenje, ki mu postavljajo
vsak dan ponosnejše stavbe.
Tudi jih kultura ne zahteva; ona sama je stavba
nad stavbami, stavba breztežne duševnosti,
stavba misli in duha, ki ne vzame lakomnikom
zemlje niti pedi, in to je njen ponos;
večna je in povsod je, vedno bdi nad nami
kakor svetal cilj, proti kateremu moramo iti.

##########

Anton Aškerc: Neznanka

Kdo si, neznanka moja lepa?
Ah, še imena ti ne vem!
In morda nikdar ne izvem ga;
saj vprašati po njem ne smem.

A kadarkoli v dušo mojo
zasije mladi tvoj obraz,
za hip, ko pred pomladnim soncem,
izgine mrak iz nje in mraz ...

##########

Lučka Palir: Ljubiva

V spanju se drživa za roke.
Tvoj dih je blizu.
Za zaprtimi vekami spi tvoja podoba.

Živiš z mano
in z mojimi vsakodnevnimi rečmi.
Vzravnana se ti ponujam
v slovo in pozdrav.

Žalujem -
še ko si z mano, vem,
da sem žalost, ko te ni.

Pobirava sadje s tal in ga polagava v košaro.
In v usta drug drugemu.

Nikoli nisva poimenovala te nežnosti.
Kličeva jo z najimi imeni
in tako se povsem razumeva.

Ljubiva.
To slepo nebo,
te mehke utripajoče oči,
te priče najinih strasti.
Poletje, ki zabavlja čez naju.

Ljubiva,
kot da je prvič
in hkrati zadnjič.

##########

Vojeslav Mole: V kavarni

V kavarni je biló. Deževen dan.
Zbudilo me je rodno govorjenje.
Poslušam. Glas hripav in pol zaspan,
oduren plava glásno skoz kajenje:
"Eh, kaj! Vse to so pene, prazne pene!
Resnico krijejo naj te ognjene
besede, ki jih sanja mlad poet?
Kako je vendar še naiven svet!
Saj je že Zaratustra bič vihtel,
čez odre naše je že Strindberg šel
in pa - na cesto pojdi in le eno
pokaži mi, prijatelj, čisto ženo ...
Pa pride tak mladič in ... drobno dlan
poljublja v vrtu, ko ugaša dan ..."
V kavarni je biló. Deževen dan.

Več nisem čul. Iz daljnega somraka
prišlà si ti med moje tihe sanje
in moje duše je pričakovanje
drhteč poljúbilo ti drobno dlan.

##########