Goreči grm

Dani Siter je z ženo Vilmo, ki je bila gostja Gorečega grma v 36. epizodi, na prelomu tisočletja ustanovil gibanje Družina inživljenje (DIŽ), ki je danes, po 25 letih, po marsikaterem kriteriju vodilna družinska organizacija v Sloveniji, poleg tega pa sta jo tudi uspešno predala v vodenje mlajši ekipi.

Tematik za pogovor z Danijem, nekaj let svežim upokojencem, nikoli ne zmanjka. Tokrat je bilo bolj po moje, bolj biografsko. Dotaknila sva se sedanjega obdobja: kaj je smiselno delati, ko se upokojiš; pa obdobja ustanovitve in prvih let DIŽ-a, torej preloma tisočletja; pa obdobja 90-ih, ko je Dani deloval kot župan občine Krško, 70-ih in 80-ih, ki jih je zaznamovala močna duhovna rast, seveda pa se nisva mogla izogniti tudi njegovemu otroštvu in temeljni zaznamovanosti, iz katere verjetno izhajajo tudi njegovi najmočnejši goreči grmi: občutku manjvrednosti zaradi odsotnosti očeta.

In prav to zaznamovanost je bilo Daniju dano pretvoriti v veliko daritev. Njegov občutek manjvrednosti iz otroštva se je v veliki meri pretopil v očetovstvo zelo širokemu krogu ljudi.

Ne poznam človeka, ki bi s takšno strastjo prevozil ali prehodil toliko krajev po Sloveniji za obisk tistih, ki jim življenje ne gre tako, kot so si ga zamislili, za besede opogumljanja, pričevanje, stisk roke ali objem.

Tokrat je z menoj Tjaša Sušin, načelnica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov.

Morda ste zasledili, da slovensko skavtsko združenje v teh dneh praznuje 35 let svojega delovanja in zabavno dejstvo je, da je Tjaša prva načelnica v zgodovini te organizacije, ki je mlajša od organizacije same.

Kot nekdanjega aktivnega skavta in zdaj starša otrok, ki so pri skavtih, me seveda zanima, v kakšnih rokah je skavtsko združenje. In … če bi sodil zgolj po Tjaši, je v zelo dobrih rokah.

Tjašo namreč krasijo spontano veselje, drzen pogum, sposobnost sprejemanja odločitev, radovednost, izredna izkušenost (preizkusila se je že v zelo veliko različnih vlogah), predvsem pa nekaj, česar je danes manj kot včasih. In temu pritrjuje tudi sama. Zavezanost k služenju in prevzemanju odgovornosti: ne le za 10 minut ampak za več let.

Kot boste slišali v epizodi, mi je med pogovorom celo ušlo vprašanje: »Tjaša, kako se vzgaja otroke, da bodo takšni, kot si ti?«

In, ja, hvaležen sem za to, da imajo moji otroci pri skavtih takšno vodjo. Čeprav z njo nimajo neposrednega stika, namreč verjamem, da se njen vpliv širi tudi navzdol po strukturi.

Morda še opravičilo: sem ter tja naju v epizodi pogovor zanese v določene skavtske izraze in kratice. Vendar so ti odseki zelo kratki, zato prosim, zdržite tistih nekaj trenutkov z nama.

Tokrat je z menoj Mitja Markovič, župnik v Šentjurju pri Celju.

Rodil se je leta 1976. Odraščal je v Slovenskih Goricah, ki sicer spadajo pod Mariborsko nadškofijo, a je ob nastanku nove škofije Celje želel ostati z ljudmi v župniji Krško – Videm, kjer je ravno začel delovati.

Krasijo ga vedrina, radovednost, sposobnost biti blizu in nekakšen naravni optimizem. Od kod vsa ta energija? Pred mesecem dni mi je izrekel zanimivo tezo: »A veš, da sem zelo rad duhovnik prav v tem času? Ne prej, ne kasneje, prav današnji čas mi je velik izziv!«

To se vidi tudi v njegovem delovanju na župniji. Ne živi v preteklosti ali v prihajajočih nebesih ampak se prav čuti, da živi danes, v tem času. Uporaba sodobnih digitalnih orodij, oblikovanje živih in predanih timov, premišljevanje o tem, katere dejavnosti bodo najbolj odgovarjale na potrebe današnjega časa, predvsem pa izkušnja, da so s sodelavci skupaj oblikovali vizijo, ki ji zdaj želijo slediti.

Predstava Svetovne fore:https://youtu.be/4nXiTHTlmAw?si=T5d6x3xBz0M9f8ld

Rok pa ni znan le po stand-upu. Leta 2021 je postal voditelj legendarne otroške oddajeMale sive celice, ki je, kot mi je zaupal, celo starejša od njega.

Ključna beseda, zaradi katere sem Roka povabil, pa je popotništvo«. Bog je skozi goreči grm Mojzesa povabil na pot.  In tudi Rok je popotnik, tako po svetu, kot tudi v duši. Zanimalo me je, kako ga je popotništvo oblikovalo za ustvarjanje, življenje, družino.

A če se mi je pred epizodo Rok kazal skozi »popotništvo«,mi po pogovoru z njim odmeva beseda »hvaležnost«. Občutek imam, da njegovo dušo preplavlja hvaležnost, kar se kaže v njegovem pogledu na svet, smehu, odgovorih … Morda se mi pa zato njegovi stand-upi zdijo tako posebni.

Bogomir Štefanič je novinar Družine, ki je med drugim zadnjih 15 let deloval tudi kot urednik Slovenskega časa.

Prav v teh dneh je Bogomir uredniško vlogo predal svojemu nasledniku, Martinu Nahtigalu, ob tem pa se bo Slovenski čas iz priloge tednika Družina razvil v samostojno revijo, ki pokriva družbeno in kulturno tematiko.

Lepo je, da sem se z Bogomirjem lahko pogovarjal prav v tem prelomnem trenutku. V času, ko je še nekoliko laže gledati nazaj in tudi v času, ki nosi nekoliko večjo odprtost za prihodnost.

Slovenski čas je nastal leta 2009, v obdobju globoke finančno-gospodarske krize, v času, ko smo se vsi, podobno kot danes, pogosto spraševali o tem, kakšna bo prihodnost. Mislili smo, da smo na dnu, tako v Sloveniji, kot širše, a smo se seveda motili.

V teh 15 letih sva z Bogomirjem razvila odnos, ki ni bil zelo intenziven, ni imel izrazitih vzponov ali padcev, lahko pa rečem, da je bil stabilen in je kot tak bogatil tako naju kot tudi organizaciji, v katerih delava.

Prav to sem ponovno doživel tudi v pogovoru: ves čas smo prisiljeni v inovacije, spremembe, reorganizacije … a kako pomembne so na drugi strani stalnost, stabilnost, definiranost … tudi zvestoba, ki jo v pogovoru kot svojo vrednoto omenja Bogomir.

Zelo pogosto prav v takšnem konstantnem delovanju skozi čas nastane nekaj velikega in pomembnega.

Še obvestilo: če tole epizodo poslušate pred 9. januarjem 2025 in če vas zanima delo na Socialni akademiji, pokukajte na našo spletno stran in si oglejte razpisa za dve delovni mesti, ki ju iščemo. Iščemo namreč mladinskega in skupnostnega delavca ter nekoga, ki bi z nami delal na področju medijev in promocije.

Leto 2020, čas pandemije, je poleg mnogih negotovosti prineslo tudi kaj novega. Septembra tistega leta je bila objavljena prva epizoda Gorečega grma, nekaj mesecev pred tem pa prva epizoda Sekularja, predhodnika podkasta Konzerva. Gostitelj obeh omenjenih podkastov je Janez Zupan, mož in oče iz okolice Tržiča.

Njegov pogled na svet je v veliki meri oblikovalo gibanje fokolarov, morda v še večji meri pa tudi vse knjige, ki jih je prebral in v katerih je iskal nastavke za svoj pogled na svet.

Janez se mi zdi poseben v tem, da v svojih podkastih gosti zelo raznolike sogovornike in da želi z vsakim od njih vzdrževati visoko raven pristnega dialoga. Kot boste videli v epizodi, tudi sam ne ve natančno, kakšen bo učinek vseh več kot stotih epizod, verjame pa v dialog, pokanje mehurčkov in pristno radovednost.

Seveda me je zanimalo, kateri konkretni dogodki so ga vodili k začetkom, kakšni so začetki bili, predvsem pa, kako mu poleg službe, družine, gibanja in župnije uspeva tako konstantno objavljati tudi podkaste.

Verjetno se strinjate z menoj, da je sicer težko objaviti prvo epizodo, še veliko teže pa stoto.

s. Andreja Godnič, Benjamin Siter in Matej Cepin smo v septembru 2024 po vseh šestih škofijah izvajali enodnevna usposabljanja, imenovana Pastoralni tečaji. Ob tej priložnosti smo se srečali z več sto duhovniki in tudi z drugimi udeleženci. V času priprave in izvedbe smo se tudi veliko pogovarjali med seboj. Po skoraj dveh mesecih, ko so se vtisi že “vsedli”, je čas, da se razprava razširi.

Zakaj je vprašanje “Slovenska Cerkev na poti … kam?” tako pomembno?

Časi, v katerih živimo, so v marsičem prelomni. Veliko stvari se spreminja, mnoge že zaradi novih tehnologij in posledično novih družbenih odnosov delamo drugače, kot smo jih bili navajeni še pred desetletjem ali dvema.

Vemo, da bo Cerkev svoje poslanstvo opravljala tudi v prihodnje. Vemo tudi, da je njena bistvena naloga ljudem prinašati najbolj pristno veselje. Toda … kakšna naj bo, da bo to uspešno delala v teh prelomnih časih? Kaj so prioritete?

S tem vprašanjem se ukvarjajo v mnogih lokalnih skupnostih (župnijah), pa tudi v sinodi na svetovni ravni.

Sodelujoči nimamo pomembnih voditeljskih funkcij, smo pa skozi več-desetletno delo, posebej pa v septembru 2024, nabrali nekaj izkušenj, ki lahko v skupni mozaik prispevajo kak dodaten kamenček.

20. novembra ob 19h se v Galeriji Družina v Ljubljani vidimo na prvem Gorečem grmu v živo! Več informacij na: https://socialna-akademija.si/prvi-goreci-grm-v-zivo-ljubljana-20-novembra-ob-19h/

Tokrat sem se pogovarjal z Danielom Eyerjem, v Ljubljani živečim Švicarjem, možem, očetom, vsestranskim ustvarjalcem in povezovalcem, ki trenutno deluje kot ravnatelj Glasbene šole Matije Tomca v Zavodu svetega Stanislava.

Pri Danielu me je nagovarjal njegov pogum, da je kot mladenič sploh prišel v Slovenijo. Nagovarjali sta me tudi njegova učljivost (ki se vidi že po tem, kako dobro je osvojil naš jezik) in vsestranskost.

Nagovarjala pa me je tudi njegova drža v odnosu do sistema glasbenega šolstva v Sloveniji. Z izkušnjami od zunaj glasbeno šolstvo vidi drugače kot mi, ki smo v ta prostor že rojeni. Sistem ves čas budno spremlja, kjer lahko, ga skuša prenavljati, kjer tega ne more, pa išče priložnosti sodelovanja z drugimi.

No, v podkastu pa seveda nisva govorila le o glasbi. Presenetilo me je, iz kako težkega okolja v Švici izhaja, oz. s kakšnim težkim nahrbtnikom so povezane njegove korenine. Verjetno se prav zato zaveda, da je ves čas na poti. Zdi se mi, da se ne oklepa ne znanja, ki bo jutri že drugačno, ne položaja, ki ga jutri morda ne bo več. Ni ga strah niti transparentno priznati svojih šibkosti.

Za takšno držo mi je v epizodi prišla na misel beseda »gnetljiv«. Tudi sam si na nekaterih področjih želim več te »gnetljivosti«.

Moj tokratni gost je Rudi Tisel. Redovnik, salezijanec, ki kot duhovnik in vodja mladinskega centra deluje v Podgorici, v glavnem mestu Črne gore.

V Podgorici je samo ena katoliška župnija. V zadnjih desetletjih so jo upravljali salezijanci iz Slovenije in s svojim sistemom mladinskega centra, dvorane, igrišč, poklicne šole, animatorjev in ekipe zaposlenih se je razvila v kraj, ki je prepoznaven daleč naokoli.

Ko smo poleti z družino preživljali počitnice v Črni gori, smo se med drugimi čudovitimi postajami te dežele ustavili tudi pri njih.

Rudija sem na daleč poznal že desetletja. Preden je leta 2020 drugič odšel v Črno goro, je v Sloveniji vodil Skalo (znana po uličnem delu na Fužinah in zdaj tudi po cirkusu) in PUM v Celju.

A nikdar se nisva zapletla v daljši pogovor.

No, poletna Podgorica pa je to spremenila. Celotno našo družino je očarala z vzdušjem, z ljudmi, ki so si znali vzeti čas in z vsemi možnostmi, ki jih ponuja.

Mene pa so še posebej navdušile Rudijeve osebne zgodbe … in tudi voditeljske sposobnosti. Zanimivo je, da nikoli vidno ne izstopa, a okoli njega stvari kar rastejo. Tako je med drugim, še v Sloveniji, pod njegovim vodstvom zrasel cirkus Fuskabo, oblika socialnega dela z mladimi, ki danes s finalisti vsako leto zalaga tudi šov Slovenija ima talent.

V tokratni epizodi se mi je pridružila Jana Lampe, humanitarna delavka na Slovenski Karitas, odgovorna za mednarodno razvojno in humanitarno pomoč.

Jana na svojem delovnem mestu tke vezi z mnogimi posamezniki in skupinami po vsem svetu: z misijonarji, z drugimi humanitarnimi delavci, s podjetniki, politiki, darovalci in seveda s tistimi, ki pomoč najbolj potrebujejo.

Polna je zgodb in veliko od njih je zelo težkih. Večina med nami se s takšnimi zgodbami le redko sreča, Jana pa jih poskuša praktično vsak dan. Kljub temu jih, kot boste videli, še vedno pripoveduje s takšnim žarom, kot da jih ne bi poslušala že več kot 20 let. Vidi se, da svoje delo resnično opravlja s srcem in da so bili goreči grmi, ki so jo sem pripeljali, zelo močni.

Preden začnemo, pa bi vas rad povabil še na nekaj čisto novega. Kot mnogi veste, že več kot četrt stoletja skušam podpirati različne, predvsem družbene, voditelje pri njihovem delu. In v letošnji sezoni je nastalo najbolj celostno usposabljanje za voditelje, kar smo jih kdaj razvili. Na Socialni akademiji smo skupaj s še tremi organizacijami: Družina in življenje, Inštitut Integrum in Pastoralna zveza župnij Slovenj Gradec, razvili celoletno usposabljanje z naslovom Vodenje 9,7.

Če vodite skupino, projekt, župnijo, gibanje ali kaj podobnega, boste tam prejeli duhovno podlago, uporabne veščine in pa nova poznanstva, ki vam bodo, v to sem precej prepričan, omogočila postati boljši voditelj oz. voditeljica.

Res vas vabim, da pokukate na spletno stran https://vodenje97.si in se prepričate sami.

V podkast sem povabil dva prijatelja, ki sta mi na področju osebnostne rasti resnična zgleda: Benjamina Siterja, moža, očeta in vodjo Družine in življenja, katerega goreče grme smo predstavili v 10. epizodi, ter Jakoba Štrbenka, prav tako moža in očeta, ob tem pa še podjetnika in voditelja skupin za moške, ki je bil gost Gorečega grma v 64. epizodi.

In bilo je … recimo temu … brez dlake na jeziku. Ja, smo se kar ogreli in si povedali tisto, kar zares mislimo.

Rok Pisk je samostojni podjetnik (podjetje Cleopas), ki želi krščanskim organizacijam pomagati pri njihovi digitalizaciji in pojavnosti na spletu.

Kot novopečeni diplomirani teolog se je leta 2014, še v času posledic finančne krize, znašel na Zavodu za zaposlovanje, brez jasne perspektive za ustrezno službo. A ni miroval. Enega za drugim je sprejemal male izzive, ki so mu kljub že poznanim in tudi takrat še ne poznanim šibkostim pomagali najti njegovo edinstveno karierno in življenjsko pot.

V tistem času je vodil svoj prvi večji projekt, naredil svojo prvo spletno stran, posnel svoj prvi dokumentarni film …

Množica drobnih, a vedno večjih izzivov, ki jih je sprejel, mu danes omogoča da poleg strank v Sloveniji dela tudi za Združene svetopisemske družbe, kjer v različnih, predvsem neevropskih državah, skrbi za digitalni marketing tamkajšnjih Svetopisemskih družb.

In, kar se mi zdi najpomembneje, na svoje delo gleda kot na služenje.

Rok je tudi mož in oče štirih otrok. Ponosen in hvaležen sem, da je pomembno postajo na njegovi poti predstavljalo tudi sodelovanje s Socialno akademijo, s katero sodeluje še danes (razgledan.si, posamezne strani …)

Moja tokratna gostja, s. Marjeta Pija Cevc je redovnica, uršulinka, sicer pa ženska mnogih talentov in interesov.

V širši javnosti je na primer znana kot nuna, ki tvita in kot strastna športna navijačica. Pri uršulinkah je predstojnica ene od skupnosti, direktorica Uršulinskega zavoda in njihovega podjetja Prours. Tisti, ki jo poznamo iz mladosti, se spominjamo ogromnega pečata, ki ga je v 90-ih pustila pri skavtih. Med drugim je tudi doštudirala gozdarstvo.

Velik del pogovora z Marjeto Pijo se je seveda vrtel okoli njenih gorečih grmov – prav v ključnem obdobju za naju oba sta se najini poti namreč pomembno prepletli.

Seveda me je zanimalo tudi, kako je dinamični skavtski duh, navajen hoje po hribih in gozdovih, doživel klic v tišino samostana. Pa: kaj je skupni imenovalec vseh teh raznolikih interesov in dejavnosti. Nisem si mogel kaj, da je ne bi spraševal o transformaciji redov v Cerkvi – več redov, tudi uršulinke, gre namreč skozi močne preobrazbe. Kako se pravzaprav soočati z negativnimi novicami o izstopih in razpadih skupnosti, ki ob tem ves čas prihajajo na dan.

Zelo me je nagovoril stavek, da je v takšnih težkih časih ponovno potrebno poiskati svoje jedro, svoje temelje. »Kjer je tvoje pravo mesto, tam začutiš, da si živ in tam tudi klijejo nove stvari,« pravi. Navidhujoče tudi za tiste, ki smo izven samostanskih zidov!

Klikni na povezavo, ki spada k tej epizodi: https://bit.ly/katolicani-in-NVO

Morda se ti bo zazdelo, da tole ne sodi čisto v ta podkast. Zakaj bi v podkastu, ki temelji na osebnih zgodbah, govorili o skoraj že političnih temah, o odnosu katoličanov do civilne družbe in NVO?

Morda zato, ker je velika večina gostov Gorečega grma katoličanov, velika večina pa tudi deluje v nevladnih in neprofitnih organizacijah. Zagotovo več kot dve tretjini delujeta na ta način.

Po drugi strani pa opažam, da gredo mnogim katoličanom izrazi kot so nevladne organizacije, civilna družba, javni razpisi in podobni zelo na živce.

Kaj torej zdaj s tem? Po eni strani verjamemo, da je delovanje v civilni družbi bistveno za uresničitev naših gorečih grmov, po drugi strani pa se nam vse skupaj upira?

Na Socialni akademiji smo zato izvedli raziskavo o odnosu katoličanov do javnega delovanja in NVO. Oglej si jo – je kratka in lično oblikovana knjižica z nekaj sličicami.

V epizodi pa o teh ugotovitvah, seveda pa tudi o njunih gorečih grmih, spregovorim z Alenko Blazinšek, štajersko primorko, s katero že vsaj dve desetletji skupaj delujeva v nevladnem sektorju, in pa z Andrejo Snoj Keršmanc, mojo novo sodelavko, ki je tudi sodelovala pri izvajanju tega zanimivega raziskovanja odnosa katoličanov do civilne družbe.

Sanja Obaha Brodnjak je med drugim terapevtka in psihosocialna svetovalka s poudarkom na pomoči otrokom in mladim. (Družinski inštitut Objem)

Poznala sva se že več kot desetletje, a zelo površno. Kot zaposleno na Salezijanskem mladinskem centru Maribor sem jo srečeval na raznih dogodkih, povezanih z delom z mladimi. Dokler se ni lani odločila, da službo tam zaključi, ravno v tistem času pa smo bili v procesu prenove ekipe tudi na Socialni akademiji. Tako je zdaj Sanja med drugim tudi sodelavka Socialne akademije.

Ena pot z avtom na Madžarsko in nazaj v letošnjem januarju je bila dovolj, da sva se spoznala na popolnoma drugi, veliko globlji ravni. K temu je zagotovo pripomogla Sanjina odprtost, saj je sposobna globoko in spoštljivo deliti tudi največje preizkušnje svojega življenja in svoje ranljivosti.

Dotaknila pa se me je še ena njena lastnost: brez težav zna ubesediti svoje poslanstvo. Nekako takole pravi: »Mladim želim biti ob strani, ko nosijo svoje križe na poti proti vstajenju.«

Težko poslanstvo, ni kaj. Saj mladi danes živijo v kompleksnih okoliščinah in križev, ki jih nosijo, je zato veliko.

V epizodi boste zato med drugim slišali tudi o tem, kako je Bog Sanjo postopoma usposabljal za najtežje naloge. In morda vam bo to pomagalo tudi osmisliti težke izzive, s katerimi se pravkar soočate.

Tokrat se mi je pridružil Tone Rode, direktor podjetja Družina, najbolj znanega po istoimenskem tedniku, a že dolgo ne več samo po njem.

Tone je s svojo družino, tokrat mislim družino z malo začetnico, v Slovenijo prišel iz Buenos Airesa leta 2009, pri 40 letih. Že pred tem pa je Slovenijo velikokrat obiskal in kot poslovnež prepotoval tudi velik del sveta.

Morda ste opazili, da se pod njegovim vodstvom podjetje Družina počasi a vztrajno razvija oz. preoblikuje. Kot boste slišali v epizodi, njihova filozofija že nekaj časa ni utemeljena zgolj na prodajanju revij in knjig, ampak gre veliko globlje.

Tone skuša biti povezovalec te filozofije, pri tem pa mu, kot sam pravi, prav pride tudi to, da je pesnik. Pravi, da mora vsako podjetje seveda imeti v sebi veliko racionalnega. Pokriti mora svoje številke. Po drugi strani pa mora imeti podjetje v sebi tudi nekaj pesniškega. Posedovati mora odgovor na potrebo po smislu, vedeti mora, na kakšen način služi svojim strankam. Tone temu pravi: zdrava duša v zdravem telesu.

Najin pogovor pa seveda ni tekel samo o podjetništvu. Tone je zelo vsestranski človek, kot boste slišali, pa je to dolžan čudovitim zgledom argentinskih Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni bežali »tja čez« in ga, kot tudi njegove sovrstnike, močno oblikovali.

Ta epizoda je zgolj moja slovenska interpretacija originalnega pogovora, ki je potekal v angleščini. Če vam vaše znanje angleščine to omogoča, vam priporočam, da raje poslušate originalni pogovor.

Pred kratkim, med 28. 12.2023 in 1. 1. 2024, je v Ljubljani potekalo Evropsko srečanje mladih, ki ga je skupaj z domačini organizirala skupnost bratov iz Taizéja. In ob tej priložnosti sem v Gorečem grmu gostil brata Emila - upam, da to lahko rečem - dolgoletnega prijatelja in spremljevalec pri duhovnih vajah v tišini, ki se jih občasno udeležim v tej čudoviti francoski vasici.

Z bratom Emilom sva se prvič srečala leta 2000, med mojo prvo tišino, ki ima v mojem življenju še vedno posebno mesto.

Že takrat me je presenetil s svojo sposobnostjo poslušanja, s tem, da je vedno našel prave besede zame, predvsem pa s sposobnostjo, da mi je na meni razumljiv način pokazal Boga. Zato lahko rečem, da je bil eden od mojih najpomembnejših gorečih grmov, po katerih mi je govoril Bog.

Ob njegovem prihodu v Ljubljano sem tako preprosto moral potešiti svojo radovednost in se z njim pred mikrofonom pogovoriti o njegovih gorečih grmih ter kako se je nanje odzival.

Contact me: matej@socialna-akademija.si

Brother Emile of Taizé is - I hope I can say this - my long-time friend and companion when I do the spiritual exercises in silence in this beautiful French village. We met for the first time in 2000, during my very first silence, which still has an important meaning in my life.

Even then Brother Emile surprised me with his ability to listen, to give the right words, and above all with his ability to point to God in my life. I can say that he was one of my most important burning bushes through which God spoke to me.

Therefore, when He came to Ljubljana, I just had to satisfy my curiosity about what were HIS burning bushes and how he responded to them.

About the podcast

The purpose of this podcast is to inspire you with the stories of people who are already living their vocation, so that you too may discover burning bushes within you and courageously step out onto a new path.

This podcast is usually in Slovene and the guests come from Slovene background.

This episode is actually the only one in English so far. It was recorded during the European Youth Meeting in Ljubljana, Slovenia, which took place on the occasion of the New Year 2024 and brought together almost 5,000 young people from Europe and beyond.

Matej Pirnat je mož, oče šestih otrok, sicer pa generalni tajnik Škofijske Karitas Celje.

V decembru še posebej kristjani pogosto govorimo o tem, da moramo svoja srca, glave in hiše pripraviti na prihod Boga, ki se bo kmalu rodil. Matej ima na področju »odpiranja vrat« veliko izkušenj. Prisostvoval je odpiranju mnogih župnijskih Karitas v celjski škofiji, s programi škofijske Karitas so odprli vrata tudi drugim ciljnim skupinam, na primer leta 2022 tudi beguncem iz Ukrajine.

Matej pa ni le specialist za odpiranje vrat, je tudi človek odprtega srca. In, kot sem spoznal v tem pogovoru, tudi izredno odprte glave. Nagovorila me je njegova osebna teologija, njegov osebni pogled na Boga, ki je zelo argumentiran, podprt z mnogimi avtorji in citati.

Ob poslušanju pa boste seveda izvedeli tudi druge pikantne podrobnosti: o tem, kako je šel v bogoslovje, kako je šel ven, kako je prišel na Karitas, kako je vedno z ljudmi, a obenem tudi veliko sam … seveda pa se skozi celotno epizodo razkrivajo tudi njegovi goreči grmi.

V Matkovem kotu, na 1165 m nadmorske višine, na Kmetiji Matk z 200 hektarji gozda in 20 hektarji kmetijskih površin gospodari Klemen Matk.

Ko sem Klemena spoznal, pred nekaj več kot desetletjem, sem bil presenečen nad njegovo skromnostjo in modrostjo. Skozi čas pa me je začela navduševati tudi njegova družbena angažiranost na kulturnem, političnem in še marsikaterem drugem področju.

Je oseba, ki gorečega grma ni odkril »v daljni deželi«, tako kot Mojzes in večina mojih sogovornikov. Našel ga je kar doma.

A, kot boste slišali, za tem »doma« vendarle stoji dolga pot njegovega notranjega dozorevanja.

S. Rebeka Kenda je redovnica, šolska sestra, ki je v slovenskem prostoru znana po neutrudnem delu na področju duhovnih vaj, namenjenih predvsem osnovnošolcem.

Pot s. Rebeke je pot težkega otroštva, vstopa v samostan v nenavadnih okoliščinah in nato »običajnega« samostanskega življenja …

… dokler v nekem obdobju niso začeli okoliški starši prepoznavati njenega talenta in njene zagnanosti. Prosili so jo, če bi z njihovimi otroki preživljala več časa – in tako so se razvile čisto svojske duhovne vaje.

Te zdaj potekajo že nekaj desetletij in njeni prvi varovanci so zdaj že starši.

Ob tej priložnosti vas še enkrat povabim na spletno stran letošnjega Socialnega tedna, ki bo letos potekal med 15. in 26. novembrom na temo: Kje s(m)o voditelji?

O tem, kaj vodenje sploh je, kako se voditelj razvije, zakaj smo lahko voditelji tudi tisti, ki smo nepopolni in zakaj se vodenja bojimo, bomo spregovorili s prijateljema Alešem Čerinom (Družina in življenje) in Benjaminom Tomažičem (Inštitut Integrum)

Epizodo smo naslovili Kje s(m)o voditelji, kar je tudi naslov letošnjega Socialnega tedna. Klikni za poslanico: https://socialniteden.si/

Naroči se na e-obvestila za voditelje in vsak mesec v spletnem časopisu prejmi nekaj voditeljskih spodbud: naroči me na obvestila.

Moj tokratni gost je Boštjan Koprivec. Mož, oče petih otrok, direktor občinske uprave na Vrhniki in stalni diakon v Cerkvi.

Zanimive reference, vendar pa ga v podkast nisem povabil zaradi teh referenc. Za vabilo sem imel dva druga razloga.

Prvič: Boštjana vidim kot človeka, ki se zelo veliko pogovarja z Bogom, še posebej ob pomembnih življenjskih prelomnicah in odločitvah. Njegovi pogovori z Bogom so zelo pristni in … recimo temu … realistični.

Drugi razlog pa je ta, da se ob pogovoru z Boštjanom počutim napolnjenega. Čutim, da je poln »pravega duha« in če s v pogovoru del tega duha prenese tudi name, je to prav dober občutek.

Skozi pogovor pa sem prejel še globlje spoznanje. Namreč da Boštjanove življenjske odločitve niso plod njegovega premisleka o tem, kje bi se rad angažiral, ampak so plod preprostega stavka: »Tukaj sem!«

Stavek: »Tukaj sem!« ki ga je Boštjan skozi epizodo večkrat izrekel, je res eden najkrajših stavkov, a to, da ga izrečeš, terja veliko poguma in pripravljenosti.

Za več pa prisluhnite!

Stanko Gerjolj je lazarist, doktor in profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani. Poleg tega, da so navdihujoči njegovi lastni goreči grmi, se s področji poklicanosti in poslanstva ukvarja tudi v teoriji in praksi.

Prvo polovico epizode sva tako posvetila odkrivanju njegove poti, drugo pa pogovoru o teh dveh tematikah, ki je lahko koristen za vse nas, ki še vedno na tak ali drugačen način iščemo svoje poti.

G. Gerjolj se poslanstva in poklicanosti verjetno najpogosteje loteva z dveh vidikov. Prvi je svetopisemski – zelo dobro pozna svetopisemske like in dinamike njihovih poklicanosti. Drugi vidik pa prinaša iz geštalta, s pomočjo katerega mnogim pomaga pri »uziranju lastne podobe«.

Zase pravi, da ga je srečanje z geštalt pedagogiko, ki jo je spoznal že po študiju, kar zaznamovalo. Če je prej več stavil na dajanje modrih odgovorov, zdaj bolj išče vprašanja, posluša in je bolj občutljiv na čas, v katerem kaj sproži.

Tudi sam sem pogovor z njim izkusil kot zelo pretočnega, v obe smeri.

Ko smo že pri migracijah: vabim vas, da si na portalu razgledan.si ogledate eno zadnjih lekcij, ki govori prav o tem pojavu. V teh dneh smo ji dodali tudi čisto nov video. Več na  https://razgledan.si/lekcije/migracije/

Ko se je po petih letih izkazalo, da tam zanj ni več mesta, se je ponovno znašel tako rekoč na začetku, vendar ga to ni zmedlo. Po času razločevanja je začel prevajati birmanske programe za mlade in jih tudi izvajal. S tem namenom sta s kolegom celo odprla podjetje Luč.si.

Pri Janezu me je navdihnilo več stvari, pa naj omenim le dve.

Prva je seveda pripravljenost za delo z mladimi na duhovnem področju in to profesionalno – ta danes ni prav pogosta. Pri tem mi je bilo še posebej zanimivo, kako loči med iskanjem lastne potrditve pri delu z mladimi, torej egoizmom, in pravo ljubeznijo.

Druga pa je širina njegovega razmišljanja o temah kot so mladi, identiteta, poklicanost, poslanstvo, Cerkev in podobne.

Poleti 2022 pa je postal predsednik Slovenske ljudske stranke – stranke, ki sicer nima poslancev v državnem zboru, je pa relativno močna na lokalni ravni in tudi stranka z najdaljšo tradicijo v samostojni Sloveniji oz. pred njenim nastankom.

Preden sem se lotil snemanja te epizode, se mi je po glavi motalo predvsem eno vprašanje: “Kakšen goreči grm nagovori človeka, da se na vrhuncu svojih fizičnih moči spusti v tako tvegano situacijo kot je oživljanje politične stranke, ki ji že večkrat zapored ni uspelo?

Skozi epizodo pa sem ugotovil, da je bil Marko v vseh dosedanjih situacijah tisti, ki je povezoval zelo različna mnenja, a je pri tem vedno obdržal svoj svetovni nazor – nikdar doslej se pri tem ni stalil z brezbarvnim povprečjem.

Marko je v času snemanja med drugim regijski poveljnik pri gasilcih, tam tudi vodja več usposabljanj, pa lovec, ključar, predsednik društva Lovrenc, ki oživlja slovensko vojaško zgodovino, predsednik Društva ljubiteljev gradu Snežnik, ki si prizadeva za ureditev gradu, član viteškega reda svetega Jurija in Karantanije, pa tudi občinski svetnik v občini Loška dolina.

Ni še konec … Ob vsem tem pa vodi podjetje GO-RO liv z 20 zaposlenimi.

Pogovor z njim je bil daleč od zgolj naštevanja zadolžitev. Ob njem sem dobil vtis pokončnega človeka, za katerega sem zelo hvaležen.

Gibanje Najina pot, ki je pod njegovo skrbjo nastalo pred 50 leti, je bilo v času svojega nastanka nekaj povsem novega. In morda je največji dokaz tega, kako veliko delo je Bog po p. Vitalu opravil, prav dejstvo, da se zdi danes pojem »zakonska skupina« samoumeven skoraj vsakemu kristjanu v Sloveniji.

Seveda me je v pogovoru zanimalo, kakšno je bilo stanje pred tem. Kako so na razvoj gibanja vplivali dogodki tistega časa, kot na primer II. vatikanski koncil in spolna revolucija? In seveda – kakšni so bili Vitalovi goreči grmi na poti za duhovništvo in za služenje zakonskim parom.

Pri Katoliški mladinije koordinator taizejskega dogajanja za Slovenijo, prevzel pa bo tudi koordinacijo evropskega srečanja mladih 2023/2024, ki bo prvič v zgodovini potekalo v Ljubljani.

Med drugim sva se pogovarjala o tem, kakšno mesto imajo Taizejska srečanja na njegovi poti, kaj se mu zdi pri pripravi takšnega srečanja najpomembnejše, kako se je skalil do te mere, da je mu je bila zaupana tako velika naloga, seveda pa je pogovor nanesel tudi na vprašanje, kako je biti mlad v tem hitrem, prepletenem in nepredvidljivem času.

Zato gostim Natalijo Podjavoršek, ženo, mamo ter učiteljico matematike in fizike iz Domžal, ki je v tamkajšnji župniji ustanovila t. i. družinsko katehezo.

Stvar se je začela pred 11 leti, ko Nataliji kot mami novopečenega šolarčka ni bilo jasno, zakaj bi opravljala zgolj vlogo taksistke, ki otroka pripelje na verouk in ga tam čaka, ko pa bi duhovne spodbude, morda še bolj kot sin, potrebovala ona sama.

Danes družinska kateheza v Domžalah združuje več deset družin, ki se tedensko srečujejo, pogovarjajo, športajo, letujejo, pripravljajo predstave, maše, predvsem pa so navdih kar nekaj drugim župnijam.

Med drugim me je zanimalo, kako Nataliji uspe vsak teden v dogajanje vlagati toliko časa kljub lastni družini, kako znotraj gibanja nastajajo novi voditelji in ali se kdaj naveliča.

Moj gost je tokrat Maksimilijan Matjaž, duhovnik in doktor biblične teologije, ki je dolga leta deloval kot profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani, marca 2021 pa ga je papež Frančišek imenoval za celjskega škofa.

Govorila sva o njegovih gorečih grmih, o letih njegovega dela, o tem, kako biti voditelj (v njegovem primeru škof) in o viziji Cerkve v Sloveniji.

Pri Maksimilijanu Matjažu me najbolj navdušuje to, da se kot izreden poznavalec Svetega pisma obenem še vedno na zelo preprost način prepušča Božji besedi v vodenje.

To epizodo sem posnel v okviru Socialnega tedna, ki ga, kot vsako leto, tudi letos koordiniramo na Socialni akademiji. Letos nosi naslov Počimo mehurčke, poslanica pa govori o medkulturnem dialogu. In prav sposobnost pokanja mehurčkov je ena od lastnosti, zaradi katere sem današnjega gosta povabil.

Nejc Smole je župan Občine Medvode, ki pri 36-ih letih, zaključuje že drugi županski mandat. Prvič je bil izvoljen kot takrat najmlajši župan, pri 28 letih.

Ko sem Nejca spoznal, je mojo pozornost zbudilo predvsem dejstvo, kako pogosto pri svojem delu omenja pomen skupnosti. Ne vem, če sem že kdaj srečal človeka, ki bi tako pristno in z žarom govoril o pomenu skupnosti za naše blagostanje. In strinjam se - mnoge skupnosti nam razpadajo dobesedno pred očmi.

Je pa še ena stvar, ki mi je v navdih. Nejc je župan, ki se je skalil skozi delovanje v civilni družbi. Kot kulturnik je prevzemal vedno odgovornejše naloge, pristal v društvenih vodah, nato v med-društvenih, pa v krajevni skupnosti in na koncu na občini. Njegov krog delovanja je bil vedno širši - pravi, da v večini primerov zaradi predolgega jezika.

Še vabilo – na spletni strani https://socialniteden.si preberite poslanico letošnjega Socialnega tedna z naslovom Počimo mehurčke!

Andreja Godnič je sestra uršulinka, doma s Krasa, živi in deluje pa v težkih razmerah kaotične Venezuele.

V osmi epizodi Gorečega grma sva spregovorila o njeni poti, tokrat pa sem želel, da bi spregovorila o vseh nas.

Glede na to, da v Venezueli živi v zelo težkih razmerah in glede na to, da tudi Evropo pretresajo izzivi, s katerimi se že dolgo nismo soočali, me je zanimalo, kakšen je njen pogled na dobo, ki prihaja ter kako zastaviti svoje življenje, da bomo tej dobi kos.

Tako sva govorila o iskanju središča v življenju, postavljanju prioritet, pomembnih odločitvah, ki jih opravljamo v svojem vsakdanu, pa tudi o aktivnosti in pasivnosti pri poslušanju Božje besede, ki je lahko vir usmeritve v vsakodnevnem vrvežu.

Posnetek psalma 23, uporabljen v podkastu, sem kupil na Svetopisemski družbi Slovenije (zvočna knjiga Nova zaveza in Psalmi).

Simon Purger na Osnovni šoli Polhov Gradec poučuje zgodovino, geografijo, državljansko kulturo in etiko ter tudi izbirni predmet verstva in etika.

Kot vsi učitelji, se je tudi on v marcu 2020 na hitro soočil s prenosom poučevanja v digitalni svet. Na Youtubu je hitro začel objavljati kratke videe, najprej zaprte, ko je videl, da jih njegovi učenci radi gledajo, pa jih je odprl tudi za splošno javnost.

Zdaj tako upravlja s kanalom, ki odmeva tako med učenci kot med učitelji, njegov namen pa je zgodovino in deloma geografijo razložiti na kratek in enostaven način.

Najbrž je tudi to eden od vzrokov, da je bil v letu 2022 tudi med petimi nominiranci za nagrado Global Teacher Prize. Zagotovo pa ni edini.

Simonova pot do učiteljskega poklica nikakor ni bila ravna. Ko je že skoraj diplomiral, je šel najprej delat v Bruselj, začutil klic za duhovništvo, študiral tako v Ljubljani kot v Rimu, nato pa se z vsem srcem predal učiteljskemu poklicu in družini. Je namreč tudi mož in oče treh sinov.

V času snemanja pa smo se s Simonom lotili še enega skupnega projekta: na portalu razgledan.sije za tiste mlade in odrasle, ki jih zgodovina zanima, pa je v šoli niso najbolje poslušali, na voljo kratek pregled zgodovine v obliki časovnega traku, sestavljen iz Simonovih videov!

Žiga Turk je diplomiral iz gradbeništva, magistriral iz računalništva, doktoriral pa iz tehniških znanosti. Je redni profesor na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, širša javnost pa ga je spoznala, ko je bil minister v dveh vladah.

V podkast sem ga povabil predvsem zaradi dveh vidikov.

Je človek z ogromno znanja. Ogromno ve in se še vedno neprenehoma, intenzivno uči. Na mnogih področjih. Zato me je seveda zanimalo, kako lahko tudi mi, poslušalci, pri sebi vzpostavimo tako učinkovit sistem učenja.

Druga stvar pa je njegova družbena angažiranost. Pri tem seveda ni nujno, da se z njim v čisto vsem strinjam, navdušuje pa me, kako neutrudno se udejstvuje v raznih strokovnih skupinah, pri pisanju kolumen, pri tvitanju, tudi po mojih osebnih izkušnjah je pri družbenih zadevah vedno »za akcijo«.

Zato se seveda nisem mogel izogniti vprašanju, kako delati tisto, kar misliš, da je prav, kljub temu, da te izžvižgajo še preden začneš – in to dobesedno.

Seveda – ko že govorimo o družbeni angažiranosti, vas še enkrat povabim na portal razgledn.si.

Se slišimo? Mail: matej@socialna-akademija.siali FB skupina Goreči grm.

Z Alešem Čerinom, ki se je podrobneje predstavil že v drugi epizodi tega podkasta, sva tokrat govorila o prerokih.

Skozi celotno zgodovino so bili različnim ljudstvom, posebej v nenavadnih, težkih in prelomnih časih, poslani preroki. Ti so videli dlje in globlje kot ostali ljudje, to pa je prav v prelomnih časih še posebej pomembno.

Tudi za današnji čas lahko rečemo, da je v marsičem prelomen. Zato tudi danes potrebujemo preroke, ki vidijo dlje in nam s tem ponujajo orientacijo ter dolgoročno usmeritev. Toda kako jih najti? Kje jih iskati? Kakšne so njihove značilnosti? Kako se jim pustiti podučiti? Kako ločiti med pravimi in lažnimi preroki? Si jih sploh želimo slišati?

Še to: pri prepoznavanju prelomnih časov ti utegne morda služiti tudi spletni portal razgledan.si, ki ponuja enostavne razlage družbe – in to v nekaj minutah! Po nekaj letih truda smo ga zagnano ekipo sodelavk in sodelavcev otvorili na dan državnosti, prav v dneh, ko je bila posneta ta epizoda, pa sta na portalu nastali še dve novi lekciji: Sodna veja oblasti v Sloveniji in Trije slovenski plebisciti.

Tokrat je moj gost Peter Tomažič, mož, oče in generalni tajnik Slovenske Karitas.

Beseda Karitas ima za različne ljudi različne konotacije. Sam z njimi sodelujem že krepko več kot desetletje in jih prepoznavam kot eno najbolj kakovostnih organizacij na socialnem in humanitarnem področju.

Peter je bil na Slovenski Karitas skozi vsa leta prisoten, a se ni nikdar posebej izpostavljal. Ko pa je spomladi leta 2020, v težkih razmerah na voditeljskem mestu zazevala praznina, je odgovornost prevzel »na polno«.

Pogovarjala sva se o njegovi osebni zgodbi – kot elektrotehnik in ekonomist delo na Karitas namreč nikakor ni bila samoumevna izbira. Velik del pogovora pa je tekel tudi o vlogi Karitas: v življenju vsakega od nas, znotraj Cerkve, v družbi, v odnosu do politike in države. Z nekaterimi vprašanji sem bil načrtno nekoliko bolj izzivalen - redko tudi zaradi osebnih dilem, predvsem pa z namenom, da se izčisti, kako pomembno in sveže je v resnici poslanstvo Karitas v današnjem svetu.

Vabim vas tudi k ogledu portala razgledan.si. In – ko boste že tam, se ne pozabite naročiti na obvestila. Gre namreč za produkt, ki ga s sodelavci na Socialni akademijiresnično delamo s srcem in upamo, da bo prispeval k dvigu državljanske pismenosti v Sloveniji.

Družina in življenje, krajše DIŽ, danes združuje nekaj tisoč parov in ima po Sloveniji zelo razvejane dejavnosti, močno ekipo, ob tem pa iz javnih sredstev praktično ni financirana.

Da bi polno delala v organizaciji, je Vilma že kmalu po ustanovitvi pustila zdravniško službo, kar seveda ni bil najlažji korak. Zdaj pa je upokojenka, tudi vodenje DIŽ-a sta z možem predala sinu Benjaminu, ki je bil tudi že bil gost tega podkasta.

Sonja Gerič Bevec je žena, mama treh otrok in ustanoviteljica organizacije Nacoa Slovenija, katere prva skrb so otroci alkoholikov.

Klic k ustanovitvi Nacoe je zaslišala med prvo nosečnostjo in že pred rojstvom prve hčerke se je tudi zgodil prvi dogodek, povezan s tem.

Kot otrok alkoholika je šla skozi mnogo težkih situacij, ki jih ta okoliščina prinaša, obenem pa prav iz te izkušnje in iz zavedanja, kako dobro bi bilo, če bi takšna organizacija obstajala že v času njenega otroštva, črpa navdih za nadaljnje delo.

V oddaji govoriva tudi o vzponih in padcih, iskanju primernega trenutka za rojstvo določene ideje in o tem, kako ključni so za uspeh dobri mentorji.

Odzivi so dobrodošli na matej@socialna-akademija.si ali na Facebook skupini Goreči grm.

Miha Lavtar je ustanovitelj in direktor podjetja Optiweb iz Škofje Loke, najbolj znanega po izdelovanju spletnih strani, spletnih trgovin in storitvah spletnega marketinga.

Svojo dokončno odločitev za podjetništvo je sprejel, ko je bil po končani srednji šoli, ki jo je opravil tako rekoč »za las«, študent na prvem letniku faksa. Da faksa ni nikdar končal, mu nikakor ni žal, pravi. »Težko bi se kje naučil več kot z vodenjem lastnega podjetja.«

V epizodi sva se pogovarjala o prednostih in pasteh podjetništva, o tem, kako mu je uspelo skupaj z ekipo ustvarjati naglo rast ter seveda tudi o tem, kako se je moral za sledenje celotni zgodbi spreminjati sam.

Te zanima več? Piši mi na matej@socialna-akademija.siali se pridruži Facebook skupini Goreči grm!

Tamino Petelinšek je najbolj znan kot fotograf. Prva leta je največ delal za Družino in Ognjišče, kasneje pa se je zaposlil na STA, kjer svoj vsakdanji kruh služi še danes. Poleg redne službe se loteva tudi samostojnih projektov – za enega takšnih je prejel tudi nagrado »čuvaj« Društva novinarjev Slovenije za leto 2021.

Tamino je tudi mož, oče štirih otrok in vitez v mednarodni organizaciji Knights of Columbus. V zadnjih mesecih, pod močnim vtisom vojne v Ukrajini, pa se je poleg vseh dejavnosti lotil tudi prevažanja beguncev iz Ukrajine v Slovenijo.

Te zanima več? Piši mi na matej@socialna-akademija.siali se pridruži Facebook skupini Goreči grm!

Z Markom Nzobandoro, možem, očetom, biologom, prevajalcem in sodelavcem zavoda Živim sva se pogovarjala o knjigi Ljubezen deluje ameriškega avtorja Boba Goffa.

Knjiga pripoveduje o tem, kako biti odprt in razpoložljiv za ljudi okrog sebe ter v njihova življenja prinašati bistvene stvari – pa naj gre za najožjo družino ali pa za popolne neznance z drugega konca sveta.

Pod naslovom »Ljubezen deluje« si najbrž marsikdo predstavlja visokoletečo teorijo, vendar pa velja prav nasprotno: knjiga je izredno konkretna, obenem pa tudi humorna in navdihujoča.

Moj sogovornik Marko, mož žene Katarine Nzobadora, ki je bila moja gostja v 21. epizodi, je knjigo prevajal. Zgolj to pa ga seveda ne bi kvalificiralo za takle pogovor. Obenem je s svojim življenjem tudi znamenje takšne dejavne ljubezni, kot o njej piše knjiga.

Če še oklevate, ali bi nama z Markom dali priložnost, nama jo dajte vsaj do trenutka, ko prebereva dva odlomka iz knjige. Oziroma: dajte jo avtorju, zelo verjetno vam bo všeč.

Se slišimo! Pišite na matej@socialna-akademija.si ali se pridružite Facebook skupini Goreči grm.